1. dan (28.8.):
Šempeter – Los Angeles

Naše letalo je iz v jutranjo meglo ovitih Benetk odletelo v Istanbul, kjer smo ga zamenjali za nekajkrat večjo kopijo. Med letom sva občudovala rjavo – belo in z ledenimi gorami obkroženo velikansko Grenlandijo, pred pristankom pa naju je osupnil pogled nad najino destinacijo – Los Angeles. Kam sva prišla?? In ja… Ali je res treba?!? Vse naokoli ogromno mesto, do kamor seže pogled… Pogumno sva se raztovorila iz letala, uspešno opravila carinsko izpraševanje in pobrala kufre, ki so, tako kot midva, srečno prispeli na cilj. Z malo povpraševanja sva se vkrcala na avtobus, ki naju je pripeljal do Dollar Rent-a-Car agencije, kjer se je zgodil prvi zaplet. Brez tega očitno pač ne gre. Ker je Matjaž pozabil povečati limit na svoji Visa kartici, nama niso hoteli dati avta. Tako sva preplačala taxi do Backpackers Paradise hostla, ki je bil k sreči ali nesreči zelo blizu, v četrti Ingelwood. Lakota naju je po temnih ulicah, polnih sumljivih ljudi, odpeljala iz hostla do prve trgovine s pivom in nato na pomfri, kjer sva videla prvi primer hišnega pripora. Tam je bil namreč v družbi svojih prijateljev temnopolti mladenič s sledilno napravo okrog gležnja. Tako prijetna dobrodošlica naju je hitro spravila nazaj v hostel, kjer sva si, da bo noč prijetnejša, privoščila mrzlo pivce. S kvaliteto spanja se ne moreva hvaliti, Matjaž je še nekaj odnesel od noči, jaz pa sem večji del komunicirala z domačimi in urejala limit.

Pogled z letala na Grenlandijo.

2. dan (29.8.):
Los Angeles – Monterey

Na Dollar agenciji smo po nekaj premetavanja od enega uslužbenca do drugega, prišli do zaključka, da bi lahko avto vzela že prejšnji dan, ampak tako ga bova pač zdaj. Takoj je sledil nov problem. Kaj so te črke zraven menjalnika??? Po krajši inštrukciji najbližje uslužbenke je Matjaž pogumno sedel za volan in že na prvem križišču sva skoraj zletela skozi prednjo šipo - na zavoro je namreč pritisnil z levo nogo. Čakala naju je še dolga pot iz LA-ja… ki pa se je, po nekaj manevrih na križiščih in menjavi pasov na tri- ali več-pasovnicah, izkazala za mačji kašelj, vsaj s sovoznikovega sedeža. S pomočjo pametne aplikacije Here Maps na Matjaževem pametnem telefonu, sva zavila na Route 1 proti severu. Začetna priobalna mesta je kmalu zamenjala neposeljena suha pokrajina. V majhnem mestecu San Simon je Matjaž skočil na Info center, kjer je zabavni ženkici postavil buciko najine domovine na zemljevid, v zameno za informacije o trgovinah, kampih ter dodatni bonus – plažo polno tjulnjev! Na peščeni plaži so lenobno poležavali tjulnji in morski sloni, ki se niso prav nič zmenili za navdušene turiste. Skozi obmorsko divjino sva se še dolgo vozila proti severu, saj so bili zaradi bližnjega obsežnega požara vsi kampi zaprti. Prenočišče sva dobila šele v temi v mestu Monterey, v 'Veteran Parku'. Pričakalo naju je presenečenje – 'samo-registracijski' obrazec (Self-Registration). Ker nisva vedela kaj naj z njim, sva se pač odločila, da počakava na jutro.

Plaža polna tjulnjev in morskih slonov.

3. dan (30.8):
Monterey – Folsom Lake

Zjutraj naju je obiskal ranger, ki je prišel po plačilo ter nama razložil namen 'samo-registracijskih' obrazcev: izpolniš svoje podatke, v kuverto daš zahtevano plačilo in jo vstaviš v nabiralnik, listek kot potrdilo obdržiš. Logično. Kot vsak prijazen Američan naju je še malo povprašal o potovanju ter domovini (nekoč si želi iti jadrati na Hrvaško) ter naju zaradi imena svojega starega očeta spraševal, ali je Patrick jugoslovansko ime. Brez pravega odgovora sva se poslovila ter se v čudovitem vremenu (pripomnil je, da sva ulovila prvi dan poletja brez megle) odpravila proti San Franciscu. Po poti sva našla predstavnika trgovske verige Wallmart, kjer sva nabavila hrano (obisk trgovine s praznim trebuhom nikoli ni dobra ideja…). Skozi San Francisco sva se odpeljala do mosta Golden Gate na severu mesta. Do polovice mostu in nazaj so naju ponesle noge. Zapeljala sva se še po zaviti Lombart Street ter obiskala hipi sosesko Haight Asebury ter se nato, naveličana mestnega vrveža, mimo stolpnic Downtown-a odpeljala iz mesta. Preprosta misija, ki pa je imela tragičen konec. Padla sva namreč v prometno marmelado – mesto sva zapuščala od isti uri, kot so ga vsi na deželi živeči zaposleni. Tako je preprosta, kratka pot, trajala več ur in na koncu sva v okolici Sacramenta po dolgem iskanju le dobila kamp. Kot da to ne bi bilo še dovolj, sva se morala še enkrat odpeljati do črpalke in zamenjati drobiž, da sva kamp lahko plačala.

Slavni most Golden Gate.

4. dan (31.8):
Folsom Lake – Lake Tahoe

Polna energije sva odhitela proti naslednjemu cilju – Lake Tahoe! Po Route 50 sva zavijala po dolini z majhno rečico, obkroženo z iglastimi gozdovi ter se povzpela na prelaz, od koder sva uzrla najin današnji cilj – bleščeče jezero sredi temno zelene doline! Prispela sva v Nevado in prvi postanek v mestecu South Lake Tahoe je bil v kampu, kjer sva si rezervirala prostor in poklepetala s prijazno receptorko, ki je gledala oddajo o naši prekrasni Sloveniji in si jo želi obiskati. Strinjala se je z nama, da je res prekrasno živeti nekje, kamor ljudje hodijo na dopust! Ob jezeru sva se odpeljala do plaže Sand Harbour, kjer sva uživala v prijetno hladni vodi in lenarila na peščeni plaži, polni okroglih skal in v družbi ne le osebkov iste vrste, ampak tudi vedno lačnih veveric in galebov (ena veverica se mi je med raziskovanjem najinih stvari skoraj zapletla v lase!). Kopanje, plezanje po skalah in prijeten veter so naju proti večeru pregnali nazaj v kamp na večerjo. Za finiš čudovitega dneva sva si v svetlobi sončnega zahoda privoščila še pivo na plaži (da je bil postopek kolikor toliko legalen, sva pivo prelila v kozarec s pokrovom in slamico).

Plaža Sand Harbour ob jezeru Lake Tahoe.

5. dan (1.9):
Lake Tahoe – Duck Creek

Glede na to, da je še Matjaža zeblo, mi ni treba razlagati, kako mrzla je bila noč. Pa še blazine so se nama spihnile. Hitro sva odrinila naprej po zahodni strani jezera proti mestu Truckee. S ceste nad jezerom sva opazovala vodo v jutranjem soncu, ogledala sva si zaliv Emerald Bay (v katerem sameva grad) z majhnim otočkom. Nadaljevala sva skozi mesto Reno proti mestecu Fallon, kjer sva zavila na najsamotnejšo ameriško cesto Route 50 (The Loneliest Road in America)! Kar nisva mogla verjeti, kje se voziva – široke puščavne doline obkrožene z nizkim hribovjem, čez katere je vodila največkrat ena asfaltirana cesta brez ovinka (najdaljšo sva izmerila na približno 50 kilometrov!), tu pa tam se ji je pridružila kakšna makadamska pot, ki je vodila neznano kam. V začetku fascinirana in navdušena, čez nekaj ur pa že naveličana sicer vedno drugačne, ampak v principu iste pokrajine z redkimi srečanji z drugimi v vozniki, da o znakih življenja v dolinah ne govorimo. Zato sva se v kraju Ely, po tem, ko naju je tabla ''next gas 124 miles'' (naslednji bencin 200 km) obrnila nazaj na bencinsko črpalko, odločila, da poiščeva kamp. Prodajalec naju je poslal naprej po cesti in v naslednjem križišču na desno proti Duck Creek (račji potok), kjer sva se nato vozila po prazni dolini in se spraševala, če nisva morda zašla, ko je tabla za kamp le pokazala na makadamsko cesto proti vznožju hribov. Kamp ni bil niti najmanj podoben kampu. V ozki gozdnati dolinici, ob makadamski cesti, je bilo nekaj odmikališč, vsako je imelo svojo mizo in kurišče, nekje na sredini je stal en zidan WC (školjka z nekaj-metersko luknjo v greznico) in pipa z vodo. Cena temu primerna – 8$. Veter in dejstvo, da v bližini ni bilo skoraj nobenega (prostori za kampiranje so namreč zelo oddaljeni med seboj), je naredilo vse skupaj še bolj divje, zato je z nama v šotoru, bolj za občutek, kot za kaj drugega, to noč spal tudi nož. Hrana je bila pa na varnem pred širjenjem vonjav - v avtu.

Route 50 - The Loneliest Road in america!

6. dan (2.9):
Duck Creek – Sun Valley

Ker sva bila v divjini, kjer je obstajala majhna možnost, da bo kje kakšen policaj, sem do glavne ceste vozila jaz (nisem si namreč uredila mednarodne vozniške pa tudi avto ni bil zavarovan za mene kot voznico). Roka je avtomatsko počivala na menjalniku, leva noga pa občasno v prazno pritisnila na mesto, kjer bi morala biti sklopka. Nadaljevala sva proti severu skozi bolj ali manj enako pokrajino, ki naju je tako zavedla, da sploh nisva opazila križišča, na katerem bi morala zaviti levo in šele na pol poti ugotovila, da sva na napačni cesti. Ni se nama dalo obrniti nazaj, zato sva ostala na tej cesti. Še dobro, saj sva ob cesti zagledala čredo (morda divjih?) konj in v daljavi opazila mogočno Salt Lake Dessert puščavo. V mestu West Wendover sva zavila proti zahodu, kjer sva se priključila prej zgrešeni cesti na sever proti kraju Jackpot, kjer naju je lakota pregnala v slikovito trgovinico v stilu divjega zahoda. Prestopila sva mejo v Idaho in nadaljevala proti mestu Twin Falls, kjer sva si ogledala nekoliko opustošene slapove v divje črnem kanjonu (Snake river Canyon) in jezero Shoshone. Zapeljala sva se še do razgledne točke na Perrine Bridge, železnega mostu čez kanjon. Odpeljala sva se naprej proti dolini Sun Valley (sončna dolina), kjer je, ironično, padal dež. V slikovitem mestecu obkroženem s hribi in smučišči sva povprašala za kamp, ki jih je v okolici mrgolelo, obiskovalcev pa tudi. Vsi kampi so bili namreč popolnoma zasedeni. V zadnjem, skozi katerega sva se zapeljala, sva napolnila plastenke vode in nato lastnika povprašala za prostor za prenočišče. Poslal naju je naprej po cesti, nato sva zavila na ''turnout'' (odmikališče), kjer so že bili ostali kamperji, ki so spali na ''designated campground''. V temi sva postavila šotor, med kuhanjem in hranjenjem pa z baterijo svetila naokrog in preverjala okolico za morebitnimi prebivalci divjine.

Snake River Canyon.

7. dan (3.9):
Sun Valley – Wagonhammer RV Park

Odpeljala sva se čez prelaz, kjer sva imela razgled na gozdnato dolino Sun Valley, nad katero so še vedno vztrajali nekateri oblaki. Na drugi strani hriba sva zagledala dolino, ki naju še čaka - čudovita travnata ravnina pod visokimi meglenimi gorami! Zapeljala sva v dolino in raziskovalni duh naju je povedel po makadamski cesti do osamljene Ranger postaje (Ranger Station), kjer je včasih bival ranger in skrbel za red v okoliški divjini. Zapeljala sva se do jezer Alturas, Pettit in Redfish, ki so se skrivala v gozdu pod vznožjem gora. Vozila sva se mimo osamljenih rančev (oziroma odcepov do njih). Sledila sva dolini reke Salmon River in od daleč sva si ogledala po gnilih jajcih smrdeče vroče vrelce, v katerih se je namakala skupinica veselih Američanov. Ta večer sva si zaželela toplega tuša in prijetnega večera ob enem izmed tabornih ognjev, ki so v ameriških kampih tako zelo popularni, vendar je bilo, glede na pokrajino, po kateri sva se vozila, to malo mogoče. Skoraj sva že obupala in parkirala na enem izmed odmikališč, a naju je, za spremembo, tisti najin ''lih še malo, če ne bo kmalu, pridemo nazaj'' rešil in dobila sva kamp (Wagonhammer RV Park) z zidano ogrevano in za spremembo urejeno kopalnico. Da je bilo vse popolno, pa je bila ob reki prava naravna skladovnica suhih drv. Tako je bil najin večer ob ognju in pivu preprosto popoln.

Ograda enega izmed rančev.

8. dan (4.9):
Wagonhammer RV Park - Othello

Zjutraj sva plačala dobrih 17$ za najverjetneje najboljši kamp v Ameriki ter postavila še eno buciko v Slovenijo na še en zemljevid. Odpeljala sva se proti severu in čez gozdnati prelaz  v Montano. Spustila sva se v dolino in kmalu sva ob cesti na pašniku zagledala prave bizone! Do mesta Coeur d'Alene sva stradala, saj nama je zadišala kitajska fast food veriga Panda Express. Čeprav je bila želja, da bi ta dan pojedla kaj drugega, zelo močna, sva zopet jedla pašto, riž in nato še kruh, saj sva si razdelila še en panin iz Subwaya. Ob jezeru sva zavila proti jugu skozi mesto Plummer, nato prečkala indijanski rezervat, v mestu Potlatch obrnila na zahod ter vstopila v zvezno državo Washington in se odpeljala skozi Palouse, Colfax in Washtucna (popolnoma mrtvo in na pogled nič kaj prijazno mestece). Vozila sva se po neskončni rumeni hribčkasti pokrajini, polni ogromnih traktorjev z megalomanskimi priključki. Na podeželju sva se znašla prav na Labour Day Weekend, zato so se sem pa tja prevažali ogromni pick-upi s priključenimi bivalnimi in konjskimi prikolicami. Vozila sva se po neskončno ravni cesti in opazovala zahajanje sonca, prenočišča pa nikjer… V mestu Othello sva obupala in se nastanila v motelu. No, prav dosti se ni bilo za pritoževati.

Podeželje države Washington.

9. dan (5.9):
Othello – Ike Kinswa State Park

Ko se nama je le uspelo pobrati iz motela, sva nadaljevala pot po ravnini med sadovnjaki, njivami in vinogradi ter se spraševala, ali je bela gmota za hribi oblak ali morda gora? Približevanje je potrjevalo sum na drugo možnost. V mestu Yakima sva zavila proti Naches in se skozi gozd vzdignila ter z druge strani zagledala mogočen, s snegom pokrit 4392 metrov visok vulkan Mt. Rainier. Kljub oblačnemu vremenu sva se odločila, da za 25$ vstopiva v park ter se skozi gozd povzpneva do vznožja vulkanskega mogotca. Ob poti sva si ogledala ozek rečni kanjon ter različna jezera in slapove, občasno se je izza dreves odprl tudi razgled na okoliške gore in divje doline. Pod vznožjem Mt. Rainierja sva se v tako imenovanem Raju (Paradise) pred nič kaj rajskim mrazom in vetrom skrila v info center in raje na toplem skozi okna opazovala gorsko verigo ter skozi goste oblake pogledovala proti vrhu vulkana. Po trditvah rangerke se vreme ni imelo namena niti naslednji dan izboljšati in glede na trenutno temperaturo noč med gorami ne bi bila nič kaj prijetna, zato sva se odpravila v dolino, srečna, da sva vulkan videla vsaj s ceste (ta dan se je, po celem tednu skrivanja med oblaki, prikazal le za približno pol ure). V mestu Morton sva se na podlagi hudega vitaminskega pomanjkanja oborožila z zalogami sadja in zelenjave (ne najbolj poceni dobrina v teh krajih) ter v Ike Kinswa State Parku v bližini mesta Mossyrock ob jezeru našla kamp.

Iz oblakov segajoči vulkan Mt. Rainier (4392m).

10. dan (6.9):
Ike Kinswa State Park – Seattle

Ob 4h zjutraj je Matjaž noge pomočil v lužo in sledila je selitev nas in vsebine šotora v avto. Do jutra sva se še presenetljivo dobro naspala, nato pa v dežju zbasala premočen blaten šotor v vrečo ter se zapeljala proti Seattlu. Vso pot do mesta naju je spremljal dež, ki je nato čudežno ponehal. Prtljago sva pustila v hostlu, avto na parkirišču (ob glavni cesti, kar nama ves čas ni dalo miru, čeprav mi je prodajalec plošč v bližnji trgovini zatrdil, da tam lahko zastonj parkirava, ampak zaradi svoje flegmatičnosti ni deloval najbolj prepričljivo). Z avtobusom sva se odpeljala v Downtown Seattla, kjer sva stolpnice opazovala najprej iz žabje, nato pa še iz ptičje perspektive, saj sva se povzpela na najvišji, 287m visok – Sky View Observatory. Čudovit razgled na mesto, še bolj fascinantno pa je bilo opazovati delavce, ki so gradili sosednjo stolpnico. Iz centra sva se peš podala na Capitol Hill, kjer je bilo bolj divjaško in živahno. Namesto prehodov za pešce so bile čez cesto narisane Peace zastave, v baru, mimo katerega sva šla, je bil žur na mrtvo, glasna muzika, v notranjosti bazenček in pred njim osebe v nezavidljivo pijanem stanju. Sprehodila sva se še proti obali v Belltown do Pike market, ob cesti videla Sarajevsko restavracijo (in ja, na meniju so bili tudi čevapčiči in ajvar) ter mimo Space Needle nazaj na avtobus do Freemonta, kjer je bil najin hostel. Da bi lažje spala, sva se sprehodila do avta ter ga preparkirala na 41st Street, kakor nama je priporočal receptor v hostlu. V baru pod hostlom sva si naročila vsak svojo pico in pivo po izboru natakarja (po izgledu pravi metalec bo še najbolj vedel, katero prinesti). Presenetil pa naju je predvsem z dvema ogromnima picama. Nad najinim izborom je bil tudi sam začuden, ko sva ju naročila (takoj v začetku naju je namreč vprašal, če hočeva dva koščka in ne dve pici). Ob spremljavi glasbe v živo (neke vrste predstavitveni večer nepoznanih glasbenikov) sva se nabunkala in prepolne trebuhe komaj odvlekla v hostel.

Na vrhu stolpnice Sky View Observatory.

11. dan (7.9):
Seattle – Hoh Rain Forest

Zapeljala sva se v Ballard, skandinavski predel mesta, v katerem z izjemo najine glasbe v avtu ni bilo prav nič skandinavskega. Skozi Queen Anne's predel sva zapeljala proti pristaniščem in se znašla ob NFL Football Stadium (domače ekipe Seattle Seahawks). Ogledala sva si sorazmerno majhno igrišče, obkroženo z ogromnimi tribunami. V upanju na lepše vreme sva se odpeljala iz mesta proti zahodu v Olympic National Park. Vozila sva po zahodni strani parka vzporedno z obalo, kjer sva iskala vhod v park in po možnosti kamp. Občudovala sva divjo peščeno obalo s skalnimi čermi in se odpeljala do Hoh Rain Forest Visitor Centra, kjer sva s pomočjo samo-registracije tokrat uspešno plačala vstopnino v park in pod streho pred centrom v družbi dveh Američanov, ki sta se naslednji dan podala do ledenika, skuhala pašto. Avto sva parkirala na konec parkirišča ter se kolikor se da udobno namestila na prednje sedeže.

12. dan (8.9):
Hoh Rain Forest – Heart O' the Hills

Odšla sva na raziskovanje deževnega gozda po poti Spruce Nature Trail. Ogromna drevesa, ovešena z zavesami maha, so se vzpenjala ob in nad potjo. Deževni gozd naju je tako prevzel, da sva se odpravila še na drugo označeno pot, Hall of Moses. V vsem tem filmu so manjkali le še dinozavri! Odpeljala sva se v kraj Forks, ki je celo premogel (sicer drago) trgovino s hrano in kjer sva srečala ženico, ki nama je po uvodnem ''od kje pa sta?'' na dolgo in široko, razlagala, da po piškote in pecivo hodiš k noni in ne v trgovino, kako je ona Indijanka in njen mož Rus (njegova družina je prišla v Ameriko leta 1800, gotovo je v njem še dosti Rusa…), da rada molze krave in koze, ovce pa znajo bit sitne. Obiskala sva še Rialto Beach, plažo, napolnjeno z belimi hlodi, z razgledom na černate otočke v morju, ob katere so butali valovi in na gosto naseljeno s črnimi vranami, ki so spretno manevrirale v vetru. Po poti nazaj proti notranjosti polotoka sva v reki ob cesti zagledala družino vider, ki so se v iskanju hrane razigrano potapljale. Cesta naju je peljala skozi gozd mimo čudovitega jezera Crescent in skozi mesto Port Angeles, nad katerim sva zagledala kanadsko obalo in nad morjem belo meglo. Znova sva vstopila v Olympic National Park pri vhodu Heart O' the Hills, kjer sva se kmalu parkirala v kamp. Da je bila tema manj grozeča sva v drugem poskusu z mokrimi, v sosednjih praznih ognjiščih nabranimi drvmi, le zakurila ogenj.

Deževni gozd Hoh Rain Forest.

13. dan (9.9):
Heart O' the Hills - Anacortes

Skozi gozdnato dolino sva se vzpela na Hurricane Ridge, greben s panoramskim pogledom na zelene doline, obkrožene s skalnatimi vrhovi, med katerimi se je skrival ledenik. Odpeljala sva se proti parkirišču pri izhodišču za Hurricane Hill, kjer sva srečala zelo priljudne srne - ena izmed njih mi je v iskanju priboljškov celo polizala roko. Peš sva se podala v zložen hrib, mimo gozdov in čez travnike, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo. Ves čas sva pogledovala proti dolini ali v gorske stene za morebitnimi divjimi živalmi, predvsem za Mountain Goats (Severnoameriškimi gorskimi kozami), ki naj bi jih tu naokoli mrgolelo ter svizci, ki so zaradi priseljenih kojotov že močno ogroženi. Brez uspeha, sva pa pod vrhom srečala srno z mladičkom, ki sta nama sledila proti vrhu. Veličasten pogled je pričaral še čudovit srnjak, ki je z dolgimi poskoki prečkal planoto!  S skalnatega vrha se je odprl 360 stopinjski razgled na okolico. Družbo so nama delale vedno lačne veveričke čipmank (Chipmunks), ki so s tačkami pridržale tudi roko, če se jim je zdelo, da se v njej skriva kakšna dobrota. Odpeljala sva se v mesto Port Townsend, kjer sva se vkrcala na trajekt in si skrajšala pot nazaj čez celino. Med plovbo se nama je odprl fantastičen razgled na Mt. Rainier, ki sva ga še nedolgo nazaj hrepeneče opazovala skozi meglo. Prost kamp sva dobila šele na koncu mesta Anacortes v Washington Parku.

Razgled z grebena Hurricane Ridge.

14. dan (10.9):
Anacortes – Cascades River Road

Po zaslugi prejšnji dan kupljenih dodatnih ležalnih blazin, sva se končno prebudila brez bolečin in naspana. Na mojo željo sva zajtrk pojedla ob obali, saj sem si želela izkoristiti priložnost, da bi videla kite (sicer nisva bila na ideali lokaciji, pa tudi glede sezone je bilo vprašljivo, ampak treba je biti optimist). Oddaljila sva se od obale ter zavila nazaj med hribe. Pred mestecem Darrington sva opazila konjsko tekmovanje. S soncem obsijanih tribun sva opazovala dogajanje, jaz sem predvsem obupovala nad težo večine starejših tekmovalk, ki so kakor žogice poskakovale v sedlu, na sicer kot za na maškarado okrancljanih konjih, Matjaž pa si je na šanku privoščil zavit pečen krompirček s kečapom. Zavila sva proti North Cascades National Parku. Na info centru sva se pozanimala še za pohodniške poti po parku, nato pa sva se odločila, da iz kraja Marblemount zavijeva na stransko cesto Cascades River Road, ki naju je po ozki dolinici pripeljala do izhodišča za pešpot na prelaz Cascades Pass. Pogled na hribe in ledenike naju je prepričal – danes ostaneva tukaj in jutri se podava čez prelaz! Ustavila sva se v kampu v dolini, kjer sva se spustila do reke in se zelo na hitro okopala v mrzli vodi. Sledila je pojedina in nato ogenj, ki je bivanje v divjem gozdu malo omilil. Na najino srečo sva zraven ognjišča našla pozabljena drva (skoraj vsaka trgovina ter marsikatera domačija prodaja kupčke drv), ki pa so žal še vedno imela lastnika, saj jih je nekoliko kasneje, ko sva jih nekaj že porabila, prišel iskati mlad par.

Leden tuš v Cascade River.

15. dan (11.9):
Cascades River Road – Lake Diablo

Budilka je zvonila že zelo zgodaj zjutraj, vendar jo je Matjaž taktično ugasnil, še preden je uspela zbuditi mene. Tako sva zjutraj, z moje strani nenačrtovano, nekoliko pospala. Kljub rosenju sva se z zelo malo optimizma zapeljala do izhodišča za današnjo turo. Ampak ljudje so se odpravljali, pa tudi deževati je ponehalo, zato sva se peš v meglo podala tudi midva. Med prečkanjem melišča pod prelazom sva zagledala svizca, na vrhu pa sva rangerja povprašala za pot do jezera Doubtful Lake. Pokazal nama je pot čez nekoliko strmejši hrib, jezero pa je na drugi strani. Z včerajšnjo večerjo napolnjene baterije so naju še vedno držale pokonci, zato sva zagrizla v klanec. Ostrejši naklon je kmalu povzročil upadanje tempa, pa vendar sta naju z ogromnimi nahrbtniki otovorjena pohodnika pred nama spustila naprej, ker sta opazovala najino hitro napredovanje in kljub mojemu vztrajnemu zatrjevanju, da mi ne gre več tako hitro, ocenila, da ne zmoreta najinega tempa. Da si ne naredim prevelike sramote, sem z zadnjimi ostanki trme zašibala do vrha, kjer je sledilo olajšanje – razgled na med skalnate stene ujeto jezero! Še malo sva se sprehodila po poti do čudovitega razgleda na jezero in dolino, kjer sva se po slabih treh urah hoje potolažila s paninčkom.  Mraz naju je pregnal nazaj in nekje na sredi spusta sva srečala par, ki naju je spraševal, ali je pri jezeru še vedno medved, ki so ga očividci opazili zjutraj. KAJ???? Tam je medved in ga nisva videla? Kar nekaj časa sem resno premišljevala, da bi še enkrat zašprintala na vrh, pa je bilo verjetno že tako ali tako prepozno. Ko sva bila že popolnoma naveličana zložnega spuščanja in neštetih ovinkov, sva stavila, koliko zavojev je še do konca. Matjaža je zaradi moje zmage zvečer čakalo pomivanje posode! V kampu ob jezeru Diablo naju je med večerjo obiskal sosed iz Seattla, ki nama je ponudil šilce ruma ter naju povabil k sebi na špinel (pohvalil se je z ''local marihuana'' – trava je v Washington State sicer legalna, ne pa v nacionalnih parkih). Utrujena in sita sva odklonila njegovo povabilo in se zakotalila v šotor. Sredi noči naju je zbudil neprijeten zvok – prevračanje posode, šumenje hrane, odpiranje in butanje 'Bear Box'-a (kovinska omara za spravljanje hrane, v katero medved ne more vdreti; takšne omare in posebne kontejnerje za smeti imajo povsod po ameriški divjini). Popolnoma otrdela sem v spalni vreči pokrita čez glavo ležala v šotoru in čim tišje dihala, kar pa je bilo z razbijajočim srcem na turbinski pogon izjemno težko. Čez nekaj časa si je Matjaž celo upal zašepetati ''Misliš da je medved?'', jaz pa samo piskajoči ''Ne vem!''. Tako sva dobrih 10 minut nepremično ležala, ko je Matjaž zunaj zagledal miganje svetilke in samo pokomentiral z ''Ta je pa pogumen!''. Nemalo zatem se je slišalo pogovarjanje in kaj kmalu sva pogruntala, da je vse to lačnemu medvedu podobno razbijanje človeškega izvora. Po ostalih glasovih je bilo razvidno, da se nisva edina prestrašila! Do jutra je bilo še nekaj ur, kljub temu pa od spanja ni bilo več kaj dosti.

Jezero Doubtful Lake.

16. dan (12.9):
Lake Diablo – Grand Forks (Kanada)

Mimo jezera Ross Lake sva se med smrekami povzpela proti prelazu Washington Pass, kjer sva zaradi hladnega jutra še vedno premražena tekala po razgledni točki in lovila sončne žarke. Opazila sva, da ima ta slavni prelaz samo en ovinek! Skozi ta ovinek sva se nato spustila na drugo stran in se odpeljala do mesteca Winthrop, čigar slikovitost naju je potegnila iz avta. Sprehodila sva se po glavni ulici mimo lesenih hišk v stilu Divjega Zahoda in kukala v trgovinice. Celo črpalka se je stilsko ujemala s preostalim mestecem! Skozi kraj Republick sva se bližala meji s Kanado. Na meji sva brez težav opravila izpraševanje mladega carinika: od kje sva, kam greva, kaj delava tukaj, koliko časa sva tukaj, koliko časa bova v Kanadi, kaj delava doma, kaj imava vse s sabo, ali imava dosti gotovine,... Ker sva si zaželela tople postelje in neskončno dolgega vročega tuša, sva zavila v na pogled nekoliko cenejši motel, kjer nama je prijazna in klepetava Indijka (ki je želela vedeti vse o Sloveniji: kje je, kako ljudje živijo, kako je s kriminalom, kakšne so plače,…) znižala ceno na 60 kanadskih dolarjev. Dobila sva čudovito sobo z dvema zakonskima posteljama, čisti luksuz! Pred sobo sva si skuhala pojedino tortelinov in opazovala brezbrižno, po cesti kopitljajočo srno. Za finiš pa redka poslastica: postelja, pivo in televizija!

Prelaz Washington pass in njegov edini omembe vreden ovinek.

17. dan (13.9):
Grand Forks ( Kanada) – McDonald Lake

Čeprav sva se zbudila kar zgodaj, sva še lep kos dopoldneva lenarila. Odpravila sva se ob meji proti vzhodu in prečila prostrane kanadske gozdove, ki sta jih motila le cesta in tu pa tam kakšno jezerce. Pred odhodom iz mesta Cranbrook naju je zmotil še slovenski grb na tabli restavracije. Ustavila sva se, da razrešiva uganko, a restavracija je bila zaprta in ostala sva brez odgovora. Vozila sva se ob boku visokih gora po prekrasni ravnini, ki sva ji sledila vse do meje. Tam sva s carinikom zopet obnovila odgovore na serijo vprašanj in ob vrnitvi potnih listov sva od njega prejela ''Welcome home!''. Z nasmeškom na obrazu sva zapeljala v še nepoznane pokrajine divje Montane! Prečkala sva gozdove in travnike, mimo jezer in pašnikov sva prispela v kraj Whitefish in nadaljevala v Columbia Falls. Zaradi bližajoče se teme sva se ustavila v restavraciji Pizza Hut (še ena izmed slavnih Fast Food verig), kjer sva po nekaj začetnih težavah le naročila pici. S polnimi želodci sva se podala na misijo iskanja kampa. Zaradi bližine nacionalnega parka so cene motelov vrtoglavo poskočile, tudi kampi so jim sledili tesno za petami. Ni nama preostalo drugega, kot da vstopiva v Glacier National Park. Takoj za vhodom sva v kraju Apgar v bližini jezera McDOnald Lake našla kamp za 20$ in takoj se je pojavilo vprašanje, če ne bi raje prespala na kakšnem parkirišču. Prevladala je Matjaževa želja po spanju v šotoru, zato sva v nekoliko zastrašujoči popolni temi in ledenem mrazu (bilo je že samo 5°) postavila šotor. Nase sem navlekla vse, kar sem premogla: dvojne hlače, trojne nogavice, pet majic in bundo, se zavila v šal in kapo ter se zapela v spalko, Matjaž pa je celo obdržal dolge hlače in nogavice.

Vožnja nazaj proti Montani.

18. dan (14.9):
McDonald Lake – Babb

Takoj, ko sva zagledala prve zametke svetlobe, sva se popolnoma zmrznjena premaknila v avto, kjer sva se za silo ogrela in še dve urici odspala. Najprej sva se ustavila ob čudovitem jezeru McDonald Lake in kupila slavni Bear Spray (za katerega sva odštela 40$), nato pa odšla na raziskovanje doline proti severu. Ker nama asfaltna cesta ni bila dovolj, sva se odpravila še na makadamsko, kjer sva stiskala zobe, ko je avto nekajkrat podrsal po tleh. Asfalt je bil boljša izbira (tudi zato, ker nama zavarovanje ni krilo poškodb na neasfaltiranih cestah), zato sva se raje usmerila na vzhod, po cesti ''Road to the Sun''. Na koncu jezera sva si ogledala slapove McDonald Falls, nato pa naju je cesta (na kateri je bil zopet samo en U ovinek) peljala vedno više, nad gozdnate doline, v objeme skalnatih gora in kmalu tudi med zaplate snega. Imela sva še dovolj dnevne svetlobe, da se odpraviva do razgledne točke na jezero Hidden Lake. Polurni sprehod je odkril čudovit razgled na modro jezero pod snežnimi vrhovi, sledilo pa je še presenečenje. Med malicanjem sem na vrhu sosednjega hriba opazila belo piko, ki se je na moje vzhičenje premaknila! Mountain Goat! Končno! Sicer je bila tako daleč, da sem, kot že neštetokrat, grdo gledala Matjaža, ker je bil po njegovem daljnogled v kufrih nepotrebna šara. Na najino veselje se je koza odločila, da je trava na naši strani bolj zelena in v pičlih nekaj minutah preplezala strmo pobočje, spretno pretekla preostanek spusta ter se sprehodila do nas, navdušenih opazovalcev. Za nekaj časa je nastala vsesplošna fotografska evforija. S prelaza sva se nato spustila na drugo stran, proti jezeru St. Mary Lake, kjer sem ob cesti zagledala druščino z daljnogledi in teleskopi. Radovednost mi pač ni dala miru in še dobro, saj so opazovali dva grizlija! Prijazen penzionist (nacionalni šport penzionistov je poleg ribarjenja in potovanja v avtobus-kamperjih tudi opazovanje divjih živali) nama je ponudil pogled skozi teleskop in videla sva dva grizlija, ki sta sedela v grmovju, veje lenobno premikala h gobcu ter zadovoljno mlaskala. Nižje spodaj pa se je potikal še črni medved, ki ga je uzrl Matjaž. Ob jezeru, obkroženim z deloma požganim gozdom sva se zapeljala do kampa, ki je bil seveda poln. Neopazno sva se prešvercala pod tuš (verjetnost, da bo tuš še v kakšnem kampu v bližini je bila skoraj nična) in se odpeljala iz parka, novemu kampu naproti. Nedaleč naprej, ob jezeru Lower St. Mary Lake, sva ga tudi našla! Indijanski kamp Black Bone je posvečen pripadniku plemena, ki se je zavzeto boril proti ''civilizaciji''. Parkirala sva ob jezeru, ter preskočila postavljanje šotora, saj naju je včerajšnja noč pošteno izučila. Ob ognju sva se grela pred mrazom, nato pa zlezla v avto in se zavila v spalke.

Po poti nazaj od jezera Hidden Lake.

19. dan (15.9):
Babb – okolica kraja Augusta

Pot sva nadaljevala nazaj v Glacier National Park, po cesti proti Many Glaciers, kjer sva na Ranger Station napolnila vodo in poslušala, da v tem delu parka medvedov že nekaj tednov ni več toliko, saj so že vse pojedli. Zelo sva si oddahnila, hkrati pa si je delček mene mislil; kakšna škoda! Opremila sva se z vsem potrebnim in odhitela proti jezeru Iceberg Lake. Pot se je skozi gozd vzpela na planoto, polno grmičevja (kot nalašč za medvede!). Bila sem kar vesela, da sva vseeno kupila sprej, še zlasti, ko sva na poti zagledala nekaj, kar bi lahko bila medvedja stopinja! Šla sva mimo slapa in čez potok in kaj kmalu naju je med grmičevjem zopet kurilo sonce. Še manjši vzpon in za ovinkom se nam je odkril ''The View!''. Med skalnimi stenami ujeto sinje modro jezero, v kateremu običajno plavajo ledene gore, le midva spet nisva imela te sreče. Temperaturo vode sem preverila z bosimi nogami in ugotovila, da je primerljiva s temperature naše Soče nekje v zgodnji pomladi. V kampu sva si privoščila še žetone za uživaški tuš, nato pa se odpeljala proti cesti Montana Scenic Loop, skozi mesta Browning proti Choteau in nato proti mestu Helena. Iz gorskih dolin sva se kmalu vozila čez gričevje. V gozdu ob cesti sva zagledala tudi čredo domnevno divjih konj. Stala sva ob cesti in jih občudovala, dokler se ni temen konj odpravil v najino smer. Takrat sva se raje spravila nazaj v avto ter jim pustila njihov mir. Kmalu so pašniki s konji in kravami postali konstanta pokrajine. Vozila sva se proti jugu ter sledila verigi visokih gora. Dan se je prevešal v večer, midva pa še kar nisva našla prenočišča. V večerni svetlobi sva za nekaj trenutkov ugledala na konju galopirajočega kavbojca, nato pa občudovala živo rdeč sončni zahod, verjetno najlepši, kar sva jih v življenju videla! Svetila nama je le še polna luna in v tej svetlobi sva zagledala čredo srnjadi, ki je prečkala cesto in elegantno preskočila visoko pašniško ogrado. Kraj Augusta je bil še najina zadnja možnost za prenočišče, a zaman. Nekaj milj naprej sva ustavila na odmikališču in ob spremljavi neznanih živalskih glasov preuredila avto v spalnico. Sledila je še ena polomljena mrzla noč, ki jo je zmotilo le kakšno redko mimoidoče vozilo.

Vožnja po Montana Scenic Loop.

20. dan (16.9):
okolica kraja Augusta - Missoula

Budilko sva optimistično nastavila veliko prezgodaj, ob 5:30 sva se zbudila še v popolno temo. Ko je luna zašla za hribe in se je nebo začelo svetliti, sva že bila na poti. V svetlobi presunljivega sončnega vzhoda sva zapeljala nazaj med hribe in skozi dolino Swan Valley proti jezeru Flathead Lake. Tega dne sva nameravala poiskati kakšen lokalen ranč, kjer me bodo za nekaj ur odpeljali na raziskovanje okoliške pokrajine s konjskih hrbtov. Tako sva se odpeljala na Artemis Acers Ranch in rezervirala ježo ob 2h popoldan. Ker sva imela na razpolago še veliko časa, sva izkoristila priložnost za pranje cunj in obisk trgovine v bližnjem kraju Kalispel, nato pa se vrnila nazaj na ranč. Med čakanjem na še zadnjo udeleženko, sva klepetala z ostalimi obiskovalci in lastnikom ranča ter njegovim pomočnikom. Počutila sva se kot v filmu in poslušala zgodbe v podeželskem ameriškem narečju o lokalnih medvedih in pumah ter zimskem podnebju. Iz lastnikovih ust je priletela tudi ''God Damn Americans!'', ko je po telefonu govoril z manjkajočo udeleženko, ki se je, tipično, kot vsi Američani, na poti do ranča izgubila (ostali ne-lokalci menda vsi brez težav najdemo pot). S strani naše vodičke, ki se je v prekrasno Montano preselila iz Floride, smo prejeli navodila za usmerjanje naših štirinožnih sopotnikov ter prejeli vsak svojega, jaz najbolj pisanega, 11-letnega Jacka! Na debelušnih, izjemno mirnih in na vsak namig odzivnih konjih smo se vzpenjali skozi gozdove na vrhove bližnjih hribov, kjer se nam je odprl čudovit pogled na jezera v dolini in gore Glacier National Parka na drugi strani. Po krajšem postanku je bil že čas za povratek in po tednih pomanjkanja živalske družbe sem bila nad mojim Jackom izjemno navdušena, še bolj pa sem pogrešala mojo doma čakajočo kobilico.  Malo pred domom sta se naša spremljevalna psa zastrmela v grmovje in vodička je omenila, da se morda tam skriva medved, ki ga iščejo že dva dni. Zadnja v vrsti sem se še nekaj časa ozirala čez ramo, pa čeprav sem vedela, da sem na konjskem hrbtu popolnoma varna. Matjaž je v tem času po priporočilu pomočnika na ranču obiskal bližnje jezero Foy Lake, kjer si je v prijetnem soncu privoščil pivičke in končno lahko užival v brezdelju. Pot sva nadaljevala po zahodni strani ogromnega jezera Flathead Lake proti že obiskani Missouli, kjer sva ugotovila, da lahko enostavno in legalno prespiva pred trgovino Wallmart. Tako sva se pridružila že številnim kamperjem in vozilom, preurejenih v avtodome.

Pisani Jack.

21. dan (17.9):
Missoula – Gardiner

Skozi hribčkasto ravnino z gorami v ozadju sva se odpeljala do glavnega mesta Montane – Helene, malo večjega kraja sredi neskončnih travnikov. Zapeljala sva se v center mesta, kjer sva avto pustila ob cesti (1h zastonj) in se sprehodila skozi tržnico in po glavni ulici. Helena naju je zelo presenetila. Mirno, tiho mestece, največ ljudi je bilo na tržnici z nekaj deset stojnicami, kjer pa je bilo še bolj mirno, kot je v vrtcu med časom počitka. Za žurerje mestece res ni. Odpeljala sva se nekaj milj iz mesta in štela vagone vlaka, ki je vozil mimo - 4 lokomotive so vlekle in porivale vseh 125 vagonov. Nadaljevala sva skozi mesta Amsterdam, Manhattan in Belgrade, nato pa se usmerila na jug skozi dolino reke Yellowstone do s kamnitim slavolokom ovekovečenega vhoda v istoimenski nacionalni park. Kupila sva karto za tedenski vstop v Yellowstone in Gran Teton National Park (50$), nato pa obrnila, da počasi zaključiva dan. Čez cesto sta stekli dve zanimivi rožičasti živali, o  katerih sem na pumpi povprašala prodajalca in izvedela, da so to najhitrejša severnoameriška kopenska bitja, Pronghorn antilope! Znašla sem se v raju, povsod divje živali!!! Zapeljala sva na makadamsko pot proti vrhu bližnjega hriba, kjer sva našla kamp, toda brez vode. Tako je sledila pot nazaj v mestece Gardiner, kjer sva na Forest Station natočila plastenke vode, nato pa povratek v kamp.

Helena, glavno mesto Montane.

22. dan (18.9.):
Gardiner – West Yellowstone

Zjutraj naju je že pred vhodom v park čakala čreda košut in mladih jelenov, v vasici Mammoth Hot Springs pa so kar lenobno poležavali na travi med hišami. Sprehodila sva se po belem hribu med posodicami in pisanimi potočki Mammoth Hot Spring Terraces. Cesta do kraja Norris je bila zaprta, zato sva se odpeljala proti kraju Tower-Roosevelt in že kmalu sva najprej v daljavi, takoj za naslednjim ovinkom pa že prav blizu ceste občudovala črede divjih bizonov! Med neskončno široko hribovito pokrajino sva si ogledala slap Undine Falls, nato pa zavila proti vzhodu v Lamar Valley, široko dolino s številnimi črnimi pikami – bizoni. Eden je hodil prav ob robu ceste, zato sva pristavila in se po drugi strani dvopasovnice sprehajala vštric z njim. Veličastna žival z ogromno glavo in še bolj masivnim sprednjim delom trupa je miroljubno hodila svojo pot, midva pa sva varno spoštovala njen osebni prostor, saj, čeprav miroljubni, so bizoni lahko smrtno nevarni. Na koncu doline sva obrnila in na poti nazaj je Matjaž pod cesto opazil dva kojota! Pristavila sva in s strmenjem v divjino privabila še enega obiskovalca, ki nama je skozi svoj polmetrski objektiv dovolil pogledati oba manjša sorodnika volkov, ki sta bila na lovu za plenom. Daljnogled, spet!!! V daljavi sva zopet zagledala antilope in na sončni zaplati nad cesto še divje koze, ki se niso prav nič zmenile za množico turistov, ki so jo privabljale. Kot že prej povedano – RAJ!!! Zavila sva na cesto proti jugu, proti mestecu Canyon Village in kmalu kar iz avta opazovala muflone ob cesti, ki so, kot vsak predstavnik divjine, ovirali promet (vsak mimo vozeči avto je namreč vsaj upočasnil, če ne že zaustavil), zato je v bližini promet usmerjal ranger (rangerji so v nacionalnih parkih vse; policisti, varnostniki, vodiči in prodajalci, očitno pa tudi prometniki), da je bila vožnja sploh mogoča. Sprehodila sva se še do razgledne točke na slap Tower Falls, ki je padal pod cesto, zraven njega pa so bili postavljeni naravni kamniti stolpiči. Začela sva se vzpenjati čez prelaz Dunraven Pass, ko sva v rahlem rosenju in nizkih oblakih na nasprotnem pasu opazila kolono avtov, pred njimi pa ogromnega bizona. Ko sva zapeljala mimo njega, je svoje rjavo oko obrnil v naju in oba je preplavilo ščemenje po telesu. Ostala sva brez besed, čudovit, mogočen trenutek popolne divjine! In srečna, da sva na varnem v avtu! Nekoliko naprej so ob robu ceste zopet stali ljudje in izvedela sva, da so bili nedolgo nazaj pod cesto črni medvedje! Nadaljevala sva s spustom proti slavnim slapovom Upper in Lower Falls, ki dolbejo 300 metrov globok kanjon Grand Canyon of the Yellowstone. Odpeljala sva se proti kraju Norris, od tam pa zavila proti severu do belega, kadečega se pobočja z imenom Roaring Mountain, kjer je lilo kot iz škafa. Ob cesti sva si ogledala še brbotajoče jezerce Frying Pan Spring, nato pa se zapeljala do Norris Geyser Basin, kjer sva se po leseni potki sprehodila čez pisana tla polna vrelih jezerc, potočkov in kadečih se lukenj. Skozi gozdove in rumene jase sva se vozila proti kraju Madison in si ob cesti ogledala najbolj vroč gejzir Beryl Geyser, ki ima 86 – 89°C! Tam sva srečala tudi zelo klepetavo Američanko, ki je bila nad najinim obiskom še bolj navdušena, kot midva. Matjaž je podobne izpade doživel že pred dvema letoma, ko je prvič obiskal ZDA, mene je pa s svojim odzivom popolnoma šokirala. Vsi kampi v parku so bili zasedeni, zato nama ni preostalo drugega, kot da izstopiva iz parka v mestece West Yellowstone. Nekaj milj pred izhodom sva obtičala v prometnem zamašku. Šele po uri polžjega premikanja je mimo kolone zapeljal rangerjev pickup in po nekaj minutah je promet stekel. Krivec za tako trdovraten zamašek pa je bila čredica jelenov, stoječa med cesto in reko. To noč sva v West Yellowstonu prespala kar na Truck Stopu, v družbi dveh kamionov in enega avtobus-kamperja.

Občudovanje mimoidočega bizona iz varne bližine.

23. dan (19.9):
West Yellowstone – Yellowstone East Entrance

Eden izmed kamionov je prižgan brnel celo noč, sredi noči pa je na postajališče zapeljal sumljiv bel pickup in lastnik je z baterijo hodil okrog kamionov. Recimo, da sva se nekoliko naspala. Odpravila sva se nazaj v park in zavila do slapov Firehole Falls in se po cesti Fountain Flat Drive zapeljala čez travnate ravnice posejane z bizoni in z razgledom na v ozadju se kadečo pokrajino. Odpeljala sva se do Lower Geyser Basin, kjer pa je bila že na vstopu na parkirišče takšna gneča, da sva ogled kar preskočila in se raje zapeljala po stranski cesti mimo živo modrega brbotajoče-pljuskajočega jezerca in kadečega se stožca White Dome Geyser, pri katerem sva nekaj časa vztrajala in čakala na izbruh, nato pa obupala (kasneje sva izvedela, da pljuska vsakih 12 - 24 minut!!). Naslednja postaja je bil Midway Geyser Basin, svetlo moder kadeči se bazen v kraterju. Občudovala sva kot na vseh slavnih fotografijah pisan bazen Grand Prismatic Spring, katerega barve so se prelivale iz živo rdeče v oranžno, rumeno, zeleno in v sredini v živo modro. Nadaljevala sva proti Biscuit Basin, naselju raznobarvnih bazenčkov in kadečih se luknjic, med katerimi je, kljub človeškim obiskovalcem, nemoteno počival bizon. Naslednji izmed številnih gejzirskih postankov tega dne je bil Black Sand Basin, kjer sva prvič opazovala živahno bruhajoči gejzirček, kateremu energije več kot očitno nikoli ne zmanjka, saj je ves čas vodo razgrajaško pljuval v zrak. Zadnje veliko doživetje dneva je bil Upper Geyser Basin in občudovanje najslavnejšega Yellowstoneskega gejzirja – Old Faithfull Geyser, ki vsakih 44 – 125 minut zvesto navduši številne gledalce. Prijazen mimoidoči možak nama je omenil, da bo naslednji izbruh čez 15 – 20 minut. Sedla sva na rob ogromnih in polno zasedenih tribun in čakala. Začelo se je z majhnimi izbruhi vode in pare, za kar je gejzir vsakič prejel številne vzdihe očarane množice. Izbruhki so postajali vedno pogostejši in kmalu so se začeli višati, nato pa je udaril v vsej svoji mogočnosti, saj svojo vodo bruha do 58 metrov visoko, paro pa nosi še višje in z vetrom tudi daleč proč. Nekaj minut sva uživala, nato pa je bilo, še hitreje kot se je začelo, vsega konec. Vse naokoli je še veliko gejzirjev in pisanih bazenčkov, zato sva se odpravila na raziskovanje in dobro uro hodila mimo vsega tega vrveža, vse do majhnega, a živo barvnega bazena Morning Glory Pool. Po poti nazaj sva počakala (pred predvidljivimi gejzirji je namreč tablica s časom naslednjega izbruha) na izbruh še enega prekrasnega gejzirja ob rečnem bregu, Riverside Geyser, ki je bruhal celih 20 minut ter z vodo in paro, v kateri se je pojavila tudi mavrica, zalival vse okrog sebe. Optimistično sva nekoliko postala pri gejzirju Giant Geyser, ki bruha 75 metrov visoko in izbruh lahko traja tudi 1 uro, ampak je žal nepredvidljiv in lahko izbruhne po nekaj dneh ali celo letih (nazadnje je leta 2015, še prej pa 2010). Nadaljevala sva čez prelaz Craig Pass in ob jezeru Yellowstone Lake ter čez prelaz Sylvan Pass do izhoda East Entrance kjer sva nedaleč proč parkirala kar ob cesti. Nad nama je bilo milijarde zvezd in jasno vidna Rimska cesta!

Izbruh gejzirja Old Faithfull.

24. dan (20.9.):
Yellowstone East Entrance  -  Grand Teton National Park East Entrance 

Zapeljala sva se proti razgledni točki na jezero Yellowstone , kjer sva dohitela na cesti stoječi avto, ki se je nato pred nama odpeljal na vrh. Stopili smo iz avta in starejši mož naju je vprašal, če sva videla volka. Volka??? Pred njegov avto je čez cesto skočil volk in stekel v dolino, zato je ustavil. Hitro sva si ogledala jezero in z avtom šibnila nazaj v dolino ter oprezala za barvami volčjega kožuha, ampak brez sreče. Zapeljala sva se nazaj proti severu v Hayden Valley, si ogledala brbotajoče blato z imenom Mud Volcano ter paro in vrelo vodo bruhajočo luknjo Dragons Mouth, nato pa čez ravnine vse do razgledne točke na slapove Upper Falls. Za nazaj sva opazovala dva bizona, ki sta dajala vtis, kot da se bosta spopadla za čredico samic, a sta se še pred začetkom boja premislila. Odpeljala sva se na jug mimo rumeno-rdečih travnikov in slapu Lewis Falls ter ob globokem rečnem kanjonu. Poslovila sva se od Yellowtone National Parka, ki si je po najinem mnenju popolnoma zaslužil svojo svetovno slavo! Za tolažbo naju je že čakal naslednji – Grand Teton National Park. Kmalu sva se prebila skozi požgan gozd na severu parka (naravne požare v parkih gasijo samo, kjer je nevarno za ljudi ali dediščino) in že občudovala njegovo mogočno verigo štiritisočakov nad modrim jezerom v dolini. Na južni strani parka sva zavila na stransko cesto proti mestecu Wilson, saj je Matjaž tam zagledal gondolo, ki bi naju pripeljala više med hribe. Bila je zaprta, sem pa s ceste, kjer so stražili rangerji in opozarjali na 'wildlife', v visoki rumeni travi zagledala glavo in mogočne rogove losa! Pristavila sva na bližnjem parkirišču, da skujeva načrt za preostanek dneva, ko sva zagledala tablo, ki je opozarjala na lose v bližnjem močvirju. Sedela sva in z očmi preiskovala teren, ko sem za sabo, na drugi strani ceste, zaslišala nekakšno živalsko cviljenje. Na hribu nad cesto sem zagledala črno kepico, ki se je prebijala proti vrhu in takoj mi je bilo jasno. Medved! Črni medved! In to mladiček! Torej je nekje v bližini tudi mama! Navdušena sem klicala Matjaža, moje odkritje so kaj kmalu opazili tudi bližnji penzionisti, ki so s svetlobno hitrostjo iz avtodomov prinesli daljnoglede in teleskope. Kot odkriteljici so mi podarili prvi pogled skozi teleskop na mamo medvedko in malega, nekaj metrov za njo zaostajajočega in jokajočega medvedka. Kmalu se je družinica (po pričevanju ene gledalke je mama ob sebi imela še enega medvedka) skrila v gozd na vrhu hriba, midva pa sva še enkrat zapeljala po stranski cestici in tokrat videla mamo losa, majhnega losa in zopet čudovitega samca. Odpravila sva se nazaj na sever, tokrat po ravni cesti skozi travnato dolino ter opazovala različne stopnje rečne struge (od par sto metrov široke ledenodobne reke, do današnje) in konje na pašniku. Na vzhodni strani izven parka sva našla kamp za 10$ (da sva dobila drobiž, sva v bližnji trgovini kupila nekaj piv), seveda brez tuša, ampak vsaj s tekočo vodo. Da se pive naslednji dan ne bi brez potrebe segrele, sva si jih privoščila in zraven še zakurila ogenj ter uživala pod popolnoma jasnim nebom polnim zvezd.

Jezero Jackson, Grand Teton National Park.

25. dan (21.9.):
Grand Teton National Park East Entrance  – Freemont Lake, Pinedale

Odpeljala sva se nazaj v jesensko obarvan Grand Teton National Park do jezera Jenny Lake, kjer sva se peš podala v hrib. Med vzpenjanjem se je odprl pogled na jezero Moose Pond in kdo bi si mislil, videla sva dva losa, ki sta stala v vodi. Do razcepa za najin cilj Inspiration Point in Cascade Canyon sva se že dodobra nadihala, vmes je začelo celo rositi. Na križišču pa naju je zamikala druga pot in tako sva se odločila, da greva pogledati za ovinek, kako izgleda. Za ovinkom je bil naslednji ovinek in nato še naslednji… Znašla sva se v čudoviti dolini in noge so naju nesle kar še naprej. Prekrasno speljano pot po divji dolini so zmotili le redki človeški obiskovalci, zato sva bila, še posebej po tem, ko sva opazila dokaj sveže medvedje kakce na poti, zelo vesela, da imava s sabo medvedji solzivec. Ko si na varnem v avtu ali nekje med ljudmi si zelo želiš, da bi v divjini srečal divje živali, ampak, ko si res tam, je tvoja edina želja, da ne bi bilo na spregled nobenega medveda. Ali pume. Ali volka. Rastlinojede živali so bolj dobrodošle. Proti koncu doline sva se ustavila ob potoku, kjer sem si ohladila prekuhane noge. Matjaž pa ni hotel tvegati, da bi ostal brez obutve, če bi mimo slučajno prišel kakšen medved. Na hitro sva skočila še na Inspiration Point, skalnat vrh z razgledom na jezero in ravnino v dolini. V Signal Mountain Lodge sva si za 5$ privoščila tuš, nato pa odpeljala proti jugu po s hribi obkroženi dolini vse do mesteca Pinedale, kjer sva vprašala za kamp. Poslali so naju proti jezeru Freemont. Vzpela sva se kar visoko in prevozila že kar nekaj milj, zato sva se začela spraševati, ali kamp v bližini sploh obstaja. Glede na lokalno populacijo je kazalo bolj slabo, a naposled sva ob cesti le zagledala nekakšno divje parkirišče; nekaj prikolic in druščina s šotori in konji. Čakala naju je še ena noč v avtu, ki je bila še slabša kot običajno. Namreč, Matjaž mi je začel razlagati, da je film Teksaški pokol z motorko posnet po resnični zgodbi, z lučmi avta svetil v bližnja drevesa ter zelo nazorno opisoval blizu stoječega norca z motorko. Hvala, res!

Cascade Canyon.

26. dan (22.9.):
Freemont Lake, Pinedale – Bluff

To jutro sva vozila po neskončni ravnini z zelo oddaljenimi hribi na obeh straneh. Zopet naju je dosegla dežna zavesa, lilo je kot iz škafa, vmes smo prečkali mejo v Utah. Na skoraj vsej, nekaj urni poti, sva ob cesti opazila samo eno kmetijo. Zavila sva na vzhod ter si skozi Colorado skrajšala pot in prišla v sončno vreme. Prevozila sva pisane puščave in zapeljala v še bolj pisan gozd, čez prelaz do mesteca Loma ter nazaj v Utah in tudi nazaj v dež. Z avtoceste sva se v kraju Cisco odcepila proti kraju Moab. Sledila sva zeleni reki Colorado, se ustavila ob obnovljenem (trenutno zopet porušenem) mostu Dewey Bridge, nato pa nevede zapeljala v kanjon. Obdana z rdečimi stenami sva buljila skozi šipe in občudovala naravne spektakle v obliki pečin in stolpičev! Čudovito presenečenje! Sledil je turistični višek – kraj Moab, poln trgovinic, hotelov in vse mogoče turistične ponudbe. Razmišljala sva, ali bi se odpravila do Arches National Parca pogledat slavni Utahov obok, ampak zaradi bolj kislega vremena ni bilo velike želje. Že čez nekaj milj sva s ceste videla raznovrstne skulpture, med drugim tudi oboke. Do nadaljnjega sva iskala kamp ali motel in vozila skozi mesta Monticello, Blanding in Bluff, kjer sva kot bi zadela na loteriji le našla kamp. Sita spanja v avtu sem vztrajala, da kljub bliskanju v daljavi spiva v šotoru (med še enim menjavanjem drobiža za kamp sem soseda Indijanca vprašala za vreme in zagotovil mi je, da ne bo dežja – on pa že ve!). Matjaž je kljub napetem premišljevanju, kaj storiti, popustil.
Najprej je začel veter. Za njim so kaj kmalu začele padati težke kaplje. Ob 6h zjutraj je sledila še ena nočna selitev v avto, čeprav sem zatrjevala, da bo šotor zdržal, saj je zadnjič dosti bolj deževalo.

Vožnja proti mestu Moab.

27. dan (22.9.):
Bluff – Tuba City

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro in ugotovila, da sva to noč spala v majhnem kanjonu. Okoli naju so se namreč dvigale rdečkaste stene. Mimo je prišel tudi včerajšnji Indijanec in se opravičil za napačno vremensko napoved. Zapeljala sva se iz kanjona in nadaljevala po puščavi ter okrog sebe opazovala večje in manjše rdeče pečine. Kmalu sva prispela na prag iz westernskih filmov svetovno znane doline Monument Valley in zagledala pravi westernski prizor. Za starim pickupom je namreč na živahnem sivem konju brez sedla po makadamski poti prigalopiral mladi Indijanec! Prizor in pol! Vozila sva mimo visokih kamnitih trdnjav ter občudovala nenavadne stvaritve narave sredi puščave. Kmalu sva prispela v zvezno državo Arizono in se v bližnjem mestu Kayenta ustavila, da napolniva bencin ter si za 1$ privoščila 1,3 litra mrzle pepsi kole. Z novo pridobitvijo sva se zelo zabavala in se smejala, da se bova, ko bova vse spila, tresla od energije in cukra, pa sva ugotovila, da sploh ni bilo problema vsega spraviti vase! Na poti proti mestu Page sva se ustavila še v Navajo Indian Reservation centru ter se po potki, ob kateri so bile informativne tablice z opisi uporabnih in zdravilnih značilnosti lokalnih rastlin, spustila do razgledne točke na ruševine indijanske vasice Betatakin v naravni jami v kanjonu. Z vgrajenim daljnogledom sva si ogledala kamnite hiške in stopnice ter lestve med njimi. Ob pogledu na puščavsko okolico se človek res zamisli, od česa so živeli in kje so dobili dovolj vode. Nadaljevala sva vožnjo skozi puščavo do kanjona Antelope Canyon. Želela sva si ogledati slavni ozek kanjon s čudovitimi snopi svetlobe, vendar bi za ogled potrebovala rezervacijo. Tako sva šla v mesto Page, kjer sva si ogledala jezero Lake Powell in jez, ki zadržuje vodo, nato pa do Horseshoe Bend, 300 metrov globokega kanjona reke Colorado, ki naredi zavoj v obliki podkve. Zelena reka se je kopala v sončni svetlobi med rdeče oranžnimi skalami. Prav spodaj na bregu si je skupinica raftarjev postavljala kamp, srečkoti! Skoraj celo uro sva sedela na robu prepada in opazovala stvaritev narave. Nadaljevala sva proti jugu in se spustila v dolino ter prevozila kar nekaj zaselkov, kjer seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakršnemkoli kampu ali motelu, vmes pa sama puščava. Po dolgem dnevu sva obupana zavila iz smeri do najbližjega mesta Tuba City, kjer sva se prevažala po ulicah in iskala kamp ali motel, pristala v zapuščenem delu mesta, nato pa le v RV Parku (kamp za avtodome) vprašala, kje lahko prespiva in imeli so celo nekaj prostorov za šotore! Za dobrih 17$ sva dobila tople tuše v topli kopalnici in toplo vodo za pranje posode, mizo s klopmi in luč za kuhanje! Pozno zvečer sva dobila čudaški obisk z druge strani ograje. Mimo je namreč prišel človek, ki je ves čas ponavljal, da je pobral že vse strupene pajke in kače, ter da jih v okolici ni več, tako da naj bova brez skrbi. Zanimalo ga je, če bi mu lahko posodila baterijo, ker se je njegova pokvarila. Zahvalila sva se mu, da pobira strupene živali, baterije pa mu nisva imela namena dati, zato sva ga odzdravila.

Horseshoe Bend.

28. dan (24.9.):
Tuba City – Flagstaff

Ob razpoki v tleh – kanjonu reke Little Colorado smo prispeli na vstop do tistega pravega – Grand Canyon National Parka. Pred vhodom sva že pripravila 30$ za vstopnino, ko nama je rangerka podala zemljevid in časopis parka in nama zaželela prijeten obisk, saj je National Park Day, zato nama vstopnine ni bilo treba plačati, super! Zapeljala sva se na razgledno točko do bližnjega stolpa Desert View Watchtower in prvič sem zagledala res ogromen Veliki kanjon! Raztezal se je kamor je segel pogled in bil je tako globok, da sploh ni bilo videti reke v globini! Kanjon pri kanjonu, vmes pa umetelne stene in stolpiči. Odpeljala sva se po cesti ob južnem robu kanjona in se ob poti še nekajkrat ustavila in občudovala eno izmed sedmih čudes sveta. V Grand Canyon Village sva odšla na sprehajalno pot ob robu kanjona. Za boljši pogled v globino sva še malo poplezala na bližnje skale (jaz sem že videla vse mogoče scenarije padcev), nato nadaljevala z ogledom muzeja o nastanku in značilnostih kanjona, na koncu najine poti pa sedla na rob kanjona ter si vzela čas za opazovanje (iskala sva tok reke Colorado, opazovala pešpoti za pohodnike in mule, hotel ob reki na dnu kanjona in viseči most nekaj sto metrov proč), hkrati pa z enim ušesom poslušala rangerja za nama, ki je pripovedoval o različnih poimenovanjih kamnitih skulptur v kanjonu ter opisal zelo zanimivo prigodo. Nekoč sta se dva mladeniča odločila, da bosta skočila z roba kanjona (v tistih letečih oblekah) in varno pristala na dnu. O svojem podvigu sta prejšnji večer v baru ob pivu razlagala rangerju, ki jima je podvig odsvetoval, ter jima razložil, da so kakršnekoli zračne aktivnosti v kanjonu ilegalne. Tolažila sta ga, da sta vse preračunala in jima bo uspelo. Drugi dan sta podvig tudi izvedla in varno pristala prav na kraju, ki sta ga določila. Tam pa ju je na konju pričakal ranger, s katerim sta se prejšnji večer pogovarjala. Ta ju je aretiral, jima nadel lisice ter ju privezal za svojega konja in ju 9 milj gnal nazaj na vrh kanjona. Po koncu pripovedi in navalu smeha, je ranger pokomentiral dejanje: ''The guy is a legend!''. Skozi puščavo sva nadaljevala proti mestu Flagstaff. Ustavila sva se v hostlu, ki pa je bil popolnoma zaseden, prav tako ostali moteli v bližini, zato sva se odpeljala iz centra Flagstaffa po slavni Route 66 ter kmalu dobila motel za 60$. Odpravila sva se na večerjo (Matjaž se nikakor ni hotel zadovoljiti s še eno pašto) v restavracijo z vege ponudbo Pita Jungle. Kljub manjšim porcijam sva se konkretno najedla. Odpravila sva se še v center mesta in si ogledala živahne ulice, polne mladih ljudi in nabitih barov, ter si v baru Green Room ob poslušanju Stand Up Comedy Show privoščila nekaj piv ter klepetala z natakarjem, ki je omenil, da sva že druga Slovenca v zadnjih dveh tednih v tem baru. Po poti nazaj sva ugotovila, da okno kopalnice najine sobe gleda na pogrebni zavod.

Na robu Grand Canyona.

29. dan (25.9.):
Flagstaff – Las Vegas

Iz motela sva se odpeljala proti vzhodu na ogled kraterja padlega meteorja - Meteor Crater. Sprehajala sva se po poteh ob robu več kot kilometer širokega in 200 metrov globokega kraterja. V muzeju sva si lahko ogledala in otipala tudi največji ohranjen kos padlega meteorita (težek kot VW hrošč) ter si v kinu ogledala krajši film o padcu in nastanku kraterja. Po avtocesti sva se odpeljala nazaj mimo Flagstaffa in naprej proti zahodu, proti Las Vegasu. Vozila sva se najprej skozi gozd, nato prispela na 1500 metrov visoke gričke in kaj kmalu sva bila nazaj v puščavi. Od puščave je kmalu ostala samo kamnina in prispela sva do slavnega jeza, ki deli Arizono in Nevado, Hoover Dam. Dokončno sva zapustila Arizono ter se skozi puščavsko Nevado namenila v mesto Las Vegas. Z avtoceste sva zavila na slavno The Strip, glavno ulico, na kateri naju je pozdravil napis ''Welcome to Fabulous Las Vegas'', z obeh straneh pa so se bohotili takšni in drugačni kazinoji. Po malo motanja po ulicah (na ulici Freemont se je namreč dogajal festival ''Life is Beautiful'') sva le našla hostel. Najprej sva se sprehodila po ulici Downtown – promenada, zaprta za promet, pokrita s streho z zaslonom, pod katero je celo zipline! Nešteto uličnih umetnikov, dva koncerta in množica ljudi ter kar nekaj pomanjkljivo oblečenih punc, čisti kaos! Privoščila sva si vsak svoje pivo, saj je tukaj pitje alkohola na ulici celo legalno (cena naju je dobesedno vrgla na rit – 14$!) in ležerno pohajkovala do konca ulice in nazaj. Da si prihraniva dolgo pot, sva kupila karte za avtobus (2h vožnje staneta 6$ na osebo) in se po The Strip odpeljala do kazinoja The Bellagio (za pot, dolgo le nekaj kilometrov, smo rabili pol ure!), kjer sva si ogledala dve glasbeno-plesni predstavi vodne fontane, nato pa se med kazinoji sprehodila nazaj v smeri hostla ter se med množico prebijala po pločniku (prav smešna je bila skupina zagrizenih vernikov, ki so s transparenti nagovarjali mimoidočo množico, naj se uprejo grehu in skušnjavam pokvarjenega mesta). V zadnjih minutah veljavnosti kart sva okrog polnoči še ulovila avtobus do stolpnice Stratosphere, kjer sva imela še uro časa za razgled z zadnjega nadstropja. Z vrha se je odprl pogled na milijone lučk vse naokrog, nato pa odsekana svetloba in naprej čista tema – puščava. Do hostla naju je čakala še 3 kilometre dolga pot. Da bo krajša, sva si po poti privoščila pivo in se mimo poročnih kapelic med sprehodom nazaj skrivala pred policisti. V lovu za pico sva prispela v trgovino 7-eleven malo naprej od hostla in jo dobila za 5$ ter jo pred hostlom končno pojedla (pred trgovino mi varnostnik ni pustil sedeti na pločniku, na bližnjih stopnicah pred stanovanjskimi bloki tudi nisva smela, ker je privat in lahko samo hodiš mimo, ne smeš se pa ustavljati ali sedeti).

Meteor Crater.

30. dan (26.9.):
Las Vegas – Big Pine

Še zadnjič sva se zapeljala po The Strip, nato pa zapustila mesto in se podala v samotno puščavo. V kraju Soshone sva zavila proti Death Valley National Parku in se znašla v pokrajini bolj podobni tisti na Marsu. Povsod same skale in pesek, brez znakov življenja in s fatamorganami v daljavi. Edino živo bitje je bil majhen suh kojot, ki se je ustavil ob cesti in naju opazoval. Vidno je bilo, da mu je zelo vroče in stežka sem se uprla želji, da bi mu dala vode, hrane, ah, najraje bi ga vzela kar s sabo domov! Ves čas je v avtu veselo nažigala klima in šele ko sva se ustavila pri Badwater Basin (slano jezerce pod vodno gladino) in se peš odpravila čez belo ravnino, sva pri 44°C brez kakršnekoli sapice ali procenta vlage v zraku začutila to obupno suho vročino. Po dobrih 20 minutah hoje in trpljenja ter brez ene kapljice znoja sva zbežala v avto in prižgala klimo. Pokrajina, po kateri sva se vozila do mesteca Lone Pine, je bila ves čas enaka in hkrati za vsakim ovinkom popolnoma drugačna. Skale in kamenje so bili stalnica, vendar se je barva pokrajine za vsakim hribom zamenjala. Tako sva vozila skozi rdečo in različnih odtenkov rjavo puščavo ter prečila nešteto dolin in hribovij. Pred spustom v zadnjo dolino so se okrog naju pojavili nenavadni veliki razvejani kaktusi. Med dokaj enolično vožnjo sva razvila novo igrico za krajšanje časa: Kje sva bila…?, Kje je bilo….? Kdaj se je zgodilo…? Ker je Matjaž v teh stvareh pač veliko boljši (za moje možgane imam na sumu, da redno brišejo diske), sem na srečo jaz imela svoje skrito orožje – potovalni dnevnik, tako sva si bila vsaj približno enakopravna! V Lone Pine sva začela z iskanjem prenočišča in Matjaž je med vožnjo do morebitnega kampa slučajno ugotovil, da lahko z menjalnikom prestave menja tudi ročno. Ah kolikokrat bi nama to prišlo že prav! Nadaljevala sva po malo bolj zeleni dolini in takoj za krajem Big Pine našla, kar sva iskala – kamp s tekočo vodo in tuši! Prijazen skrbnik mi je za 2$ dal dva kovanca za tople tuše, ki pa ju skorajda ne bi potrebovala, saj je po rekordno vročem dnevu (sicer večinoma preživetim pod klimo, ampak vseeno…) bolj zapasala mrzla voda! Za popoln zaključek dneva je Matjaž skočil do bližnje črpalke in po mesecu pitja predvsem ameriške ne tako okusne vode, sva si končno privoščila sladko pijačo – Arizona Ice Tea! Ponoči sva imela privilegij poslušati zavijanje pravih ameriških kojotov, na najino srečo so bili nekje v daljavi, a lahko sva razpoznala tuljenje odraslih in piskajoče zavijanje podmladka.

Death Valley National Park.

31. dan (27.9.):
Big Pine – pod Tioga Pass

V sončnem jutru sva se odpravila na pot proti Mammoth Lakes in se kmalu iz puščave povzpela v gozd, se odpeljala najprej do jezera Lake Mary, nato pa še do Lake George. Na Lake Mary sva za eno uro (25$) najela kanu in uživala v prijetnem sončku, namakala noge v hladno vodo ter veslala sem pa tja po jezeru. Sproščena razigranost je bila ta dan na višku in kanu sva vrnila popolnoma premočena! Po Mammoth Lakes Scenic Loop cesti (s katere je videti samo gozd) sva se odpeljala do jezera Mono Lake, nato pa nadaljevala proti severu in zavila nazaj v puščavo na makadamsko pot do zapuščenega mesta Bodie Ghost Town! Vročina je bila zaradi rahlega vetriča še znosna in kar dolgo časa sva se sprehajala med lesenimi hišami in kukala skozi okna, kjer je bilo postavljeno še vse pohištvo. V okolici hiš so bili razmetani vozovi in celo zarjaveli stari avtomobili. V obdobju ''zlate mrzlice'' je v mestu živelo 10.000 ljudi, zdaj pa je od njega zaradi požarov ostalo le 5% vseh prvotnih hiš. Vrnila sva se v kraj Lee Vinning, kjer me je ob obisku črpalke prišla pozdravit trinoga psička, lastnica v trgovini pa me je vprašala, če sem mogoče kje zunaj našla njeno četrto nogo. Vzpela sva se proti prelazu Tioga Pass in spustila dva kampa v dolini, pred Yosemite National Parkom, ki se je začel takoj na vrhu prelaza, pa so bili kampi ali polni, ali pa, glede na to, da niso premogli niti vode, pregrešno dragi. Tako sva parkirala na zapuščenem ovinku.

Zapuščeno mesto Bodie Ghost Town.

32. dan (28.9.):
Pod Tioga Pass – Incline, West Yosemite

Premaknila sva se v Yosemite National Park. Vozila sva skozi iglaste gozdove, mimo zglajenih skalnih površin in čistih sijočih jezer. Ustavila sva se na razgledni točki Olmsted Point, od koder sva v daljavi uzrla slavni Half Dome (hrib v obliki polovice kupole). Odpeljala sva se po cesti proti Yosemite Valley in pomanjkanje spanca se je poznalo tudi Matjažu. Kar nekaj časa je premišljeval, katera je cesta na nasprotni strani hriba, preden je ugotovil, da je to ista cesta, po kateri vozimo mi. V Tuolumne Grove sva se ustavila na parkirišču in nisva vedela ali bi šla naprej peš ali ne (bilo je vroče in do sekvoj je bila ena milja spusta, to je za nazaj 1,6 kilometra hriba!). Vseeno sva se na hitro odpravila in si ogledala tunel, skozi katerega bi lahko zapeljal avto v na žalost že mrtvi sekvoji, ter še nekaj veličastnih dreves v okolici. Zapeljala sva v Yosemite Valley ter končno uzrla svetovno znano goro El Capitan (skoraj kilometer navpične stene, raj za avanturistične plezalce!) in Half Dome, tokrat z druge strani. Po manjši zmedi z enosmernimi cestami in obvozi v dolini sva le prispela v Yosemite Village, se ustavila v trgovini, nato pa odšla pred Camp 4, edini kamp v dolini, namenjen samo šotorom, saj sva upala, da bo še kakšen prostor. Na tabli je pisalo FULL, ampak enostavno nisem verjela, zato sva počakala na rangerko, ki pa je le potrdila informacijo in zavrnila kar nekaj čakajočih pohodnikov. Zapeljala sva se na razgledno točko Glacier Point na južni strani doline. Vzpela sva se po cesti do razgledne točke z imenom Tunnel View, od koder je dolina na videz ograjena z gladkimi stenami, nato pa se skozi gozd povzpela visoko nad dolino. Ustavila sva se ob cesti, saj naju je zamikal čudovit pogled, prvič sva videla stransko obliko gore Half Dome, ki je veliko ožja, kot je pričakovati na prvi pogled. Sprehodila sva se po Glacier View, od koder je bil pogled na vso dolino ter še više na vse okoliške gore in planote med njimi, čudovito! Od daleč sva videla tudi slapova, kamor sva planirala jutrišnji pohod. Naslednja misija je bilo iskanje prenočišča. Odpeljala sva se iz parka proti mestu Merced in kmalu našla kamp.

Stranski pogled na goro Half Dome.

33. dan (29.9.):
Incline, West Yosemite – Millerton Lake State Recreation Area

Vrnila sva se v Yosemite Village, avto pustila na parkirišču in se peš odpravila proti slapu Vernall Fall. Pot je sledila reki in se nekajkrat kar strmo vzpenjala, nato prečkala vodo in kmalu so se začele kamnite stopnice proti vrhu slapa, nato pa še bolj grozljive stopnice v skalnati steni ob slapu in bila sva na vrhu. Pogled navzdol ni bil najbolj prijeten, a volja do hoje je zaživela in po hranljivi banani ob jezercu sva nadaljevala vzpon še proti slapu Nevada Fall. Malo vijuganja po prijetni senci skozi gozd in uživanje v ne tako obljudenem sprehodu, nato pa zopet stopnice. Na vrhu sva se na razcepu odločila, da se sprehodiva še malo naprej do začetka Little Yosemite Valley. Nekaj časa sva hodila in čakala, da se nama odpre razgled, nato pa se zadovoljila s pogledom na gozdnato dolino pred nama in zadnjo stranjo Half Dome. Peklenska vročina naju je pregnala nazaj in v senčki nad slapom sva pomalicala in uživala v razgledu na dolino pod nama in hladni sapici, ki je vela od slapa. V dolini sva se nevede prešvercala v Housekeeping kamp pod tuš, nato pa namenila še zadnji pogled El Capitanu in Half Dome in zapustila Yosemite National Park na južnem izhodu. Vozila sva se proti jugu in iskala kamp, ki pa ga ni bilo nikjer v bližini. Iz gozda sva se že spustila v rumeno hribčkasto pokrajino vedno bližje mestu Fresno, ko sva le zagledala table za kamp ob jezeru Millerton in ga po nekaj težavah le našla. Zaradi vročine in cene (30$) sva si skoraj premislila. Vrata šotora sva pustila odprta in šele pozno ponoči se je toliko ohladilo, da sva lahko spala. Vso noč sva poslušala zavijanje kojotov, ki se je počasi tudi približevalo, nekajkrat se mi je zdelo celo, da sem pod najinim prostorom ob obali jezera zaslišala premikanje kamnov…

Slap Vernall Fall.

34. dan (30.9.):
Millerton Lake State Recreation Area – Kings Canyon

Čez ravnino in mimo neskončnih nasadov sva se zapeljala nazaj med hribe, v pogorje Sierra Nevada. V planu sva imela obisk Sequoia National Parka. Na 2000 metrih nadmorske višine sva plačala vstopnino (30$) za Sequoia National Park, Kings Canyon National Park in Giant Sequoia National Forest in prejela zemljevid in časopis z novicami, a sva se vseeno ustavila še na Visitor Centru ter preučila najine možnosti. Odločila sva se, da se na hitro zapeljeva v Kings Canyon (urica vožnje v eno smer) in nato nadaljujeva z raziskovanjem sekvoj. Skozi gozd sva se spustila v ozko skalnato dolino s strmimi pobočji in reko Kings River globoko na dnu. Dolina se je nato malo razširila in znova naju je obdal gozd, med drevesi sva lahko uzrla z visokimi gorami obdano zeleno dolino. Sprehodila sva se do čudovitega, med stenami skritega slapu Roaring River Waterfall z veličastnim tolmunom, ki je kar klical po kopanju! Matjaž je imel zelo mamljiv predlog, da bi za danes zaključila s potovanjem in prespala v tej dolini ter se preostanek popoldneva kopala v reki Kings River. A imela sva tri probleme: nisva imela večerje, nisva imela gotovine za kamp in kako mrzla sploh je reka?? Odločila sva se, da, če rešiva vse troje, ostaneva. In sreča je bila na najini strani. Sredi gozda sva odkrila majhno trgovinico, ki je premogla tudi bankomat. Tako sva v bližnjem kampu postavila šotor, se zapeljala nekaj milj po cesti nazaj in iz parka (v nacionalnih parkih je kopanje prepovedano) ter si za popoldansko kopanje izbrala globok tolmun z mirno vodo. Ob povratku v kamp sva ob cesti nabrala vrečo suhih drv ter po večerji in nekaj partijah remija zakurila prijeten ogenj.

Roaring River Waterfall.

35. dan (1.10.):
Kings Canyon – Los Angeles

Sproščen včerajšnji popoldan in dobro prespana noč v gorskem hladu sta dala nove energije za dan, ki je bil pred nama. Bil je namreč čas, da se vrneva na mesto začetka potovanja, v megalomanski Los Angeles. Odpeljala sva se nazaj v Sequoia National Park. Da se nisva vračala po isti poti, sva se zapeljala proti kraju Hume ob jezeru, kjer sva se znašla v Christian Campu in natankala 15$ predragega, a nujno potrebnega bencina, nato pa se, po verjetno najbolj ovinkasti cesti v celotni Severni Ameriki, spet pridružila glavni cesti. Odpeljala sva se proti kraju Giant Forest in že ob cesti videla veliko neverjetno debelih drevesnih debel, ki so bila v skupinah prav nemogoče ogromna in predvsem čudovita! Sprehodila sva se do najbolj masivnega drevesa na svetu z imenom General Sherman, ki ima premer 9 in obseg celih 33 metrov. Naslednja točka na spisku je bil hrib Moro Rock, gladek skalnat vrh, do katerega vodi dobrih 350 stopnic in odpira pogled na bližnjo in daljno okolico. Ob poti sva se ustavila ob tunelu skozi sekvojo, skozi katerega se lahko dejansko zapelješ z avtom, a potrebno je bilo nekaj čakanja za fotografiranje, saj je druščina Kitajcev vneto razglabljala, kdo še ni bil s kom na sliki. S poti na Moro Rock  sva videla oddaljene vrhove gora in proti zahodu meglico požara, ki še vedno vztraja tam, kjer sva se dober mesec nazaj vozila tudi sama. Po ovinkasti cesti sva zapustila park in se odpeljala proti smogasti in bolj obljudeni dolini. Po avtocesti sva se prebijala na jug in se čez zadnji, 1200 metrov visok hrib spustila proti LA-ju. Skozi množico cestnih pasov sva spretno zmanevrirala vse do hostla, nato pa šla »v lajf«! Prva postojanka je bila poceni in odlična kitajska restavracija nasproti hostla (še ena izmed Matjaževih referenc izpred dveh let), nato še en sokec za na pot in začela sva  z večernim pešačenjem po Hollywood Boulevard ter večino časa strmela v tla ter prebirala zvezde slavnih, tako da se je bilo potrebno zavestno vsake toliko ustaviti ter pogledati okrog sebe. Za nazaj sva se ustavila še v svetovno znani glasbeni trgovini Amoeba, nato še po nekaj piv in nazaj v hostel. Po eni pivi je postala mehka postelja zame preveč mamljiva, Matjaž pa je bil bolj socialen in si dobil družbo Londončanov za igranje namiznega tenisa.

Ogromna debla sekvoj.

36. dan (2.10.):
Los Angeles

Sprehodila sva se do metroja, kjer sva kupila najcenejšo varianto za prevoz: vsak svojo kartico za 1$ in eno vožnjo za 1,75$. Karta je veljala 2h. Z metrojem sva se zapeljala do postaje, za katero sva predvidevala, da je v bližini Downtown-a in res sva na površju nedaleč proč zagledala visoke stolpnice. Sprehajala sva se med v nebo segajočimi zgradbami, katerim skorajda nisi videl vrha in kljub temu, da sva bila v strogem centru mesta, je bil okrog naju popoln mir. Bila je namreč nedelja in z izjemo nekaterih turistov je bil center mesta kot zapuščen. Za nazaj nama je nekako uspelo zgrešiti metro, a ob pomoči prijaznih domačinov, ki so naju dobesedno pospremili do pravilnega perona, sva le zamenjala vlak. Izkrcala sva se na zahodni strani Hollywooda, si ogledala Hollywood napis, se ustavila v največji trgovini s spominki kar jih bom v življenju videla, nato pa se sprehajala po Hollywood Blvd in raziskovala zvezde. Poleg na še kar gosto posejanih živih filmskih junakov, so na vsakem vogalu ponujali tudi izlete do hiš slavnih. Po približno dveh urah pohajkovanja sva se znašla pred hostlom in si v bližnjem 7-eleven privoščila dve pici (čeprav sem vztrajala, da bo 1 več kot dovolj). V hostlu sva pojedla eno in četrt in ves preostanek dneva trpela zaradi težkega obroka! Popoldan sva raziskovala Hollywood in nato še Beverly hills ter si ogledovala ogromne vile. V eni izmed ulic sva zagledala turistični kombi in mu sledila do hiše, ki verjetno pripada nekomu slavnemu. Zapeljala sva se skozi kolidž UCLA, kjer sva videla tudi slavne ''Fraternity House'', nato pa prečila mesto do Venice Beach, kjer sva po vztrajnem iskanju le dobila parkirišče. Na plaži sva si ogledala Street Performance, ki naj bi bila že 7 let najboljša ulična predstava v tem delu mesta. Skupina mladih črncev je predstavljala svoje plesno – gibalne zmogljivosti, zraven pa vključila še veliko dozo rasnega humorja. Kratek povzetek: več kot eno uro sva jokala od smeha in z veseljem donirala 20$, ki so si jih definitivno zaslužili! V večernem hladu in ob morskem vetru sva se sprehodila po plaži do bližnjega Skate Parka in Muscle Beach, nato pa zopet v avto in do Santa Monice, kjer sva se sprehodila po pomolu obsijanim z barvnimi lučkami. Matjaž si je zaželel vožnje z vlakcem West Coaster (načeloma nobeden od naju nima ali poguma ali želodca za vratolomne vožnje, a ta še ni izgledal tako grozljivo) in bilo je odlično! Ravno prav adrenalina za dva začetnika na tej sceni! Naredila sva še krajši sprehod po peščeni plaži in še zadnjič namakala noge v Tihem oceanu ter opazovala utripajoči pomol. Med potjo v hostel je imel Matjaž še eno željo in ustavila sva se v slavnem baru Rainbow ter si privoščila Lemmy-colo (to je bar, v katerem je bil član Motorhead-ov, Lemmy, redni gost) in pila sva do sedaj najdražjo viski-kolo (dva kozarca sta bila 16$!). Niti adrenalinska vožnja z vlakcem in niti viski mi nista pomagala prebaviti pice in želela sem si samo postelje. A ni šlo prav vse po planu, parkirišče v hostlu je bilo namreč zasedeno in med čakanjem pred dovozom je v najin levi zadnji bok trčil avto. Spogledala sva se ali se je res zgodilo, kar misliva, da se je in to zadnji dan?!? Ja, prišlo je do karambola. Potnika v drugem avtu sta odšla preparkirati avto, Matjaž pa je v bližini hostla našel dva policista in jima razložil situacijo. Začeli smo s pisanjem zapisnika (do sedaj sva že mislila, da drugega voznika ne bo nazaj), Matjaž pa se je spomnil, da je še nedolgo nazaj spil en viski. Načeli so naju živci in samo upala sva lahko, da mu ne bodo dali za pihati… Medtem sta se vrnila tudi potnika iz drugega avta in vsi, vključno s policajem (ki je potrjeval najine sume, da jih verjetno ne bo nazaj) smo bili presenečeni. Los Angeleški policist nam je pomagal, da smo si izmenjali vse potrebne podatke, nato pa smo se poslovili in končno sem lahko svoj želodec dala k počitku, Matjaž pa si je privoščil celo še dva kosa pice.

Pomol Santa Monica in konec slavne ceste Route 66.

37. dan (3.10. - 4.10.):
Los Angeles – Šempeter

Po jutranji logistiki pakiranja prtljage sva se po Melrose Avenue zapeljala mimo Paramount Studia (od katerega sva videla le vhod in vhodni atrij), nato pa nadaljevala proti Manhattan Beach in se peš odpravila do naslova, ki ga je Matjaž po večurnem iskanju po internetu prejšnji večer označil za domovanje Anžeta Kopitarja. Na tistem mestu so gradili novo hišo, tako da s tem ni bilo nič. Sprehodila sva se po peščeni plaži ter opazovala valove, srfarje in letala in imela sva tisti grenko-sladek občutek; čas je, da greva domov. Oddala sva najinega zvestega prevoznika in na letališču uspešno prestala vso kolobocijo kontrol, si privoščila še zadnji ameriški obrok v Panda Express, nato pa  preživljala 13 ur vožnje v letalu. V svetlobi sončnega zahoda sva se poslovila od ameriške celine, zjutraj pa že opazovala zasnežene Norveške gore. V Istanbulu sva zamenjala letalo in zopet ob sončnem zahodu pristala v Benetkah ter pobrala vse srečno prispele kufre.

Manhattan Beach.

Več kot pet tednov dogodivščin na drugem koncu sveta nama bo še nekaj mesecev pomagalo skozi ''normalen'' delavnik in čeprav se je zgodilo toliko, da brez svojih zapiskov nikakor ne bi uspela spisati tega romana, se nama večkrat v spomin prikličejo tisti nepozabni trenutki popolne svobode in divjine, ki jo lahko doživiš samo v takšni fantastični pokrajini, kot jo premore Severna Amerika! Z najine strani si vzdevek ''Divji Zahod'' zasluži še danes!

Število prevoženih kilometrov: 13.000 km

Potek poti