1. dan (14.8.): 
Nova Gorica - Oberstdorf

Tega leta sva se z Matjažem prvič odločila, da si privoščiva daljši pohajaški izlet. Dolgo časa sva izbirala kam in kako bi se odpravila. Glede na to, da je bilo najino finančno stanje zelo omejeno, je prišla ideja za bližnjo in prečudovito državico, Švico. Da bi si stroške v tej dragi državici zmanjšala na minimum, sva si v novem Oplu Astra Karavanu, ki je bil radodarno posojen s strani mojega očeta (ki do naju očitno goji zelo veliko zaupanja), uredila prenočišče. Vanj sva spravila posteljni jogi (med potovanjem se je pač treba naspati na udobnem ležišču), hladilno skrinjo (ki ni prav dosti hladila) ter mizo, dva stola in vso ostalo prtljago. Ker nama je pakiranje, pripravljanje načrta poti in zlaganje vseh stvari v avto vzelo kar nekaj časa, sva odpotovala šele dva dni po izboru destinacije.
Zgodaj zjutraj sva se usedla v avto ter se odpravila na italijansko avtocesto proti Tolmezzu. V Avstrijo sva se prebila čez prelaz Passo di Monte Croce Carnico, nato pa se usmerila proti mestu Innsbruck. Hiter postanek v tem čudovitem mestu, nato pa na obisk v Nemčijo. Matjaž je namreč velik oboževalec smučarskih skokov, zato sva se ustavila v Garmisch-Partenkirchenu, kjer sva si ogledala olimpijski stadion s skakalnicami. Naslednji postanek je bil spet skakalniško usmerjen, odpravila sva se namreč v Oberstdorf. V mesto sva prispela v večernih urah, zato sva samo na hitro pokukala čez ograjo pred skakalnico, nato pa se odpravila poiskati prenočišče. Ker je bilo že pozno, je bil kamp zaprt, zato sva parkirala zraven železniške proge in tam prenočila. Sicer spanje zaradi bojazni pred kaznijo ni bilo najboljše, sva se pa z avtomobilskimi senčniki vsaj dobro zavarovala pred svetlobo uličnih svetilk.

Najino prenošišče v Oberstdorfu ob železnici.

2. dan (15.8.):
Oberstdorf - Mammern

Sončni žarki so naju prebudili iz spanca in hitro sva se odpravila proč od najinega ilegalnega prenočišča ter se zapeljala na konec doline k oberstdorfski letalnici. Na toplem soncu z razgledom na čudovite okoliške hribe sva pozajtrkovala, nato pa se sprehodila okrog letalnice. Zapeljala sva se nazaj v mesto, da bi si ogledala še skakalnice, pred katerimi sva že prejšnji dan kukala skozi ograjo. Ogledala sva si okoliške tribune, ki se pnejo nad hudournikom, nato pa se z dvigalom povzpela na vrh skakalnice, od koder sva imela čudovit razgled na celotno dolino in mesto. V daljavi sva videla vrh letalnice, ki sva jo obiskala zjutraj. Pogled navzdol je kar malo zamešal vsebino želodca, pod do dna je namreč zelo dolga. Prav zato sva s še večjim spoštovanjem opazovala trening skakalcev na sosednji, manjši skakalnici. V izteku sva si ogledala njihove doskoke, obiskala muzej, nato pa je bil čas za odhod. Vrnila sva se nazaj po dolini in ob jezeru Bodensee prečkala mejo z Avstrijo ter končno prispela v Švico. V mestecu St. Margrethen sva kupila zemljevid Švice. Za bolj podrobno raziskovanje te države najin atlas ni bil dovolj natančen, pa tudi vrisana pot na zemljevidu je prekrasen spominek s potovanja. Zapustila sva mestni vrvež ter skozi čudovito švicarsko podeželje in mesti Altstatten in Urnasch dosegla vznožje gore Santis. Tam sva kupila karte za gondolo, ki pelje do vrha gore (23CHF). Že pogled na kable gondole je bil grozljiv, vožnja pa še bolj. Matjaž se je veselo sprehajal po kabini, medtem ko sem se jaz prestrašeno držala droga in čakala konec. Mojo paniko je opazila tudi gondolirka, ki me je tolažila, da gondola zagotovo ne bo padla. Na vrhu naju je pričakal božanski razgled na okoliška pogorja in čudovite doline. V eni izmed njih je ob jezeru stala pravljična koča. Ogledala sva si tudi ogromen fosil, nato pa sva se posvetila družabnim pticam kavkam. Med malico so spretno lovile najine koščke kruha, bile so celo tako pogumne, da so hrano pojedle tudi, če si jo položil na čevelj. Poslovila sva se od čudovitega razgleda, nato pa je sledil adrenalinski spust do avta, ki naju je čakal na varnih tleh. Naprej naju je pot vodila na sever skozi mesta Wilsg in Frauenfeld do jezera Untersee, kjer sva ob obali našla kamp. Po večerji in preobrazbi najinega potovalnega vozila v spalnega (to je namreč zahtevalo prenos celotne prtljage z jogija na sprednje sedeže), sva odkrila veliko pomanjkljivost takšnega načina potovanja. Začelo je namreč deževati, zato so morala biti okna in vrata zaprta. Zunaj pa je bilo še vedno zelo vroče, zato je hitro zmanjkalo zraka v avtu in sledila je še ena naporna noč.

Družabne kavke na vrhu gore Santis.

3. dan (16.8.): 
Mammern - Engelberg

Zjutraj sva prispela do čudovitega starega mesteca Stein am Rhein, ki stoji ob izlivu reke Ren v jezero Untersee. Hitro sva našla parkirno mesto, probleme pa nama je povzročal parkirni avtomat, ki je že s svojim starim izgledom nakazoval težavno uporabo. Po nekaj poskusih nama je končno uspelo in odšla sva na ogled mesta. Stari del znotraj obzidja je bil kombinacija prekrasnih trgov in čudovito poslikanih stavb, ni manjkalo restavracij in trgovinic, vse je bilo okrašeno s kipi, zelenjem in barvnimi rožami. Sprehod po mestecu in kukanje v trgovinice, nato pa naprej v mesto Neuhausen am Rheinfall na ogled renskih slapov. Po stopnicah in skozi tunelčke sva se spuščala proti reki in se ustavljala na razglednih platojih nad slapovi. Glomazna količina vode je s truščem grmela pod nami. Najnižji plato je bil tako blizu vode, da si se je skoraj lahko dotaknil. Z nasprotnega brega je ladjica vozila turiste do špičaste skale sredi slapov, kjer so se izkrcali in povzpeli na vrh. Ogled sva zaključila v muzeju o zgodovini slapov. Pot sva nadaljevala na jug skozi mesta Zurich, kjer sva v gostem prometu izgubila kar nekaj časa, poleg tega sva še dvakrat na istem križišču narobe zavila in Luzern, kjer sva videla znamenit lesen poslikan most Kapellbrücke čez reko Reuss. Nato pa je sledilo potovanje v manj naseljene kraje. Po čudoviti cesti tik ob jezeru Alpnacher sva se zapeljala v kraj Alpnach, kjer sva si ogledala razpored voženj zobate železnice na vrh gore Pilatus, s katero sva se nameravala peljati naslednji dan, nato pa se obrnila in zavila v dolino Engelbergertal. Zapeljala sva se do konca prečudovite doline obkrožene z mogočnimi gorami, kjer naju je ustavila rampa. Zaradi pozne popoldanske ure sva se odločila zadnji del doline obiskati naslednje jutro, sprehodila sva se le do bližnje reke in slapa. V kraju Engelberg sva se namestila v kamp, kjer je prenočeval tudi prečudovit VW kombi, ki sva ga že srečala. Topel tuš se je izjemno prilegel. To noč tudi ni bilo težav s toploto v avtu, saj je skozi priprta okna krožil mrzel nočni zrak.

Mogočni Renski slapovi.

4. dan (17.8.):
Engelberg - Engstlen

Jutranji razgled na dolino in prvi sončni žarki, ki so osvetljevali vrhove gora, so naju premamili iz postelje. Najprej sva se zapeljala nazaj v konec doline, plačala vstopnino (5CHF) in se za rampo zapeljala po prečudoviti dolini polni slapov, kjer kraljujejo krave. Na okoliških vrhovih se je še vedno skrival sneg. Zadnji postanek v dolini Engelbergertal je bil pri smučarski skakalnici, ki je postavljena ob robu med bujnimi gozdovi. Do nje je vodila razrita blatna pot, ki je Matjažu delala nemalo preglavic. Po isti cesti smo se nato odpeljali nazaj do postaje zobate železnice, kjer sva si kupila karti (68CHF na osebo) in se vkrcala na vlakec, na katerem so stoli že prilagojeni naklonu vzpona železnice. Vzpenjajoča se pot čez ozke kamnite mostičke in tunelčke je odkrivala vedno lepši razgled na čudovito jezero v dolini in gorovja v daljavi. Na planoti pod vznožjem gore so se v miru pasle krave, ki jih niti najmanj ni zmotila hrupna železnica. Zadnja postaja naju je dostavila na ogromno poslopje na vrhu, ki je vključevalo restavracijo, trgovine in celo hotel. Sprehodila sva se po poti, ki naju je vodila vse naokrog gore skozi dolge tunele, v katerih naj bi po starih pripovedkah živel zmaj. Povzpela sva se tudi na vrh in z daljnogledom občudovala oddaljena gorovja in naselja v dolini. Od tu sva imela lep pogled na poslopje pod nama in na zmaja, ki je bil narisan na terasi. Spust z železnico je bil poln strahu, da bodo zavore popustile in bomo odbrzeli v dolino, ampak seveda so zobate železnice narejene prav za takšne vzpone in spuste. Odpravila sva se proti jugu čez Brunigpass, pred katerim je bil prekrasen razgled na jezero Lungerer. Ustavila sva se, da na tej čudoviti točki narediva skupno fotografijo. Med tem, ko sem jaz pripravljala stojalo in fotoaparat, sta na postajališču ustavila dva avtobusa kitajskih turistov, ki so se neštetokrat in v različnih skupinah slikali pred razgledom, tako da sva še kar nekaj časa čakala, da prideva na vrsto. Po tem, ko sva tudi midva odpravila s fotografiranjem, sva se povzpela čez prelaz v mesto Meiringen, kjer sva se s še eno, tokrat krajšo zobato železnico popeljala do vznožja 90 metrov visokega slapu Reichenbach. Pešpot se je nato vzpela nad slap, kjer ga je Matjaž, ki ima do višine precej manj strahospoštovanja od mene, tudi prečkal. Pri tem slapu se odvija tudi prizor v zgodbi o Sherlock Holmesu, zato je tam postavljena lutka z njegovo podobo, v katero lahko vstaviš svoj obraz. Naslednji ogled so bili kanjoni reke Aare (Georges de Aare). Leseni mostički so vodili skozi skalne ožine, pod njimi pa je divjala reka. Par kilometrov hoje skozi ozke prehode med skalami in tunele tam, kjer so bile ožine enostavno premajhne, je dokazalo moč in silovitost narave. Ob odhodu sva v prospektu videla prekrasno dolino, za katero me je Matjaž prepričal, da jo, čeprav je ni bilo na najinem spisku, obiščeva. In ni nama bilo žal. Dolina Engstlen, nekaj kilometrov vzhodno od Meiringena, je bila prečudovita! Plačala sva vstopnino (5CHF) ter se odločila, da bova tam prespala (po pogovoru s švicarskim fotografom z enakim namenom, sva ugotovila, da če plačaš 8CHF, lahko tam tudi z dovoljenjem prespiš). Odšla sva na sprehod in odkrila prečudovito gorsko jezero. Ker tuša danes pač nikjer ne bova dobila, sva se, čeprav brez kopalk, saj so te ostale v avtu, okopala kar v hladnem jezeru. Večerjo sva pojedla ob poslušanju kravjih zvoncev, ki naju je spremljalo tudi ponoči.

Prekrasna dolina Engstlen.

5. dan (18.8.): 
Engstlen - Gampelen

Zjutraj sva najinega soseda fotografa povprašala, kje je jezero Blausee, ki sva ga nameravala obiskati, a nama ni znal povedati, sva pa od njega prejela dve švicarski čokoladici, ki nista izgledali najboljšega okusa. Poslovila sva se od prekrasnega razgleda ter se spustila nazaj v dolino, med spustom pa zmotila čredo krav med molžo. Nadaljevala sva proti mestu Interlaken, nato pa zavila na jug v dolino Lauterbrunnen. Vanjo se izteka množica slapov. Vsakih nekaj kilometrov se iz strmih pobočij spušča nov val vode, medtem ko so visoko nad nama stali mogočni vršaci. Med vožnjo sem na zemljevidu končno našla jezerce Blausee, zato sva pred mestom Spiez zavila v sosednjo dolino. Pred mestom Frutigen sva sledila oznakam, ki so naju pripeljale prav do jezera. Polna pričakovanj sva se spustila do vode in bila šokirana. Jezero je bilo, s svojo posebno barvo, ki je posledica mineralov v vodi, še bolj fascinantno kot na fotografijah. Skozi vodo sva videla globoko dno, podrte hlode in velikanske ribe, čolniček na vodi pa je izgledal, kot da bi lebdel. Nisva se mogla nagledati njene lepote. Sprehodila sva se okoli jezera in v bližini odkrila ogrado s pritlikavimi kozicami, ki sva jih seveda morala počohati. Pot okrog jezera naju je vodila čez mostiček, s katerega sva v vodi zagledala kip deklice, ki naj bi po legendi objokovala svojega umrlega fanta in s svojimi solzami napolnila jezero, nato pa še sama umrla. Naprej sva se odpravila proti mestu Adelboden in na koncu doline pustila Opla ter odpešačila proti slapu Engstligenfalle. Že na začetku poti sva lahko videla vrh 600 metrov visokega slapu. Kratka pot pa naju je popeljala do vznožja, od koder sam vrh ni viden. Ob prekrasnem pogledu na bučajočo vodo sva v mrzli reki namakala noge, nato pa se vrnila nazaj po dolini, kjer sva s ceste zagledala viseči most, katerega si je Matjaž želel prehoditi. 100 metrov dolg most s kovinskim mrežastim dnom se je pel 30 metrov nad reko in med hojo veselo valovil. Jaz sem raje ostala na varnem bregu.
V teh nekaj dneh vožnje po Švici sva ugotovila, da se je glavnim cestam bolje izogibati, zato sva pri mestu Spiez raje zavila na stranske ceste proti severozahodu mimo mesta Bern in med jezeroma Lac de Neuchatel in Bieler See kar nekaj časa iskala kamp. Prvi je bil namreč nenormalno drag (60€), v drugem ne bi smela spati v avtu in tako naprej. Končno sva našla enega ob obali jezera in se, oblečena v kopalke, napotila v vodo, ki pa se je izkazala za umazano mešanico blata in peska.

Jezero Blausee.

6. dan (19.8.) :
Gampelen - Evionnaz

Zjutraj sva se odpravila proti višavju Chasseral. Zaradi moje nepazljivosti sva kar nekajkrat skrenila s poti, na koncu pa le prišla do razgledne točke na vrhu višavja. Množica motoristov in kolesarjev je pričala o lepoti razgleda na švicarsko stran in francosko ozemlje, ki je ležalo na zahodu nedaleč stran. Opazovala sva vzletanje padalcev, nato pa se po višavju napotila proti jugu. Držala sva se čim bolj stranskih cest, ki so naju vodile skozi čudovito švicarsko-francosko podeželje, mešanico gozdov, njiv in pašnikov. Med potjo naju je pomanjkanje sladkorja prepričalo v pokušino čokoladice, ki sva jo dobila prejšnje jutro od fotografa. Izkazala se je za odlično poslastico, tako dobro, da sva domov prinesla še nekaj paketov te čokolade. Med spustom proti jezeru Le Leman sva zagledala najino naslednjo destinacijo, Chateau de Chillon, slavni grad na jezeru. K sreči sva parkirno mesto našla še kar blizu in se čez mostiček, kjer sva plačala vstopnino (študentska cena je bila 10CHF), podala v notranjost gradu. Iz osrednjega dvorišča, polnega pisanih rož, sva se spustila v kletne prostore, mimo shramb do zaporov, nato pa se dvignila v bivalne sobane s pisanimi stropi in izrezljanim pohištvom. Zanimiva je bila zlasti WC školjka, to je lesena skrinja z luknjo, ki je vodila vse do jezera. Vse naokrog je bil obrambni zid z obrambnim jarkom, razstavljeni so bili tudi topovi in ostalo orožje. Že med hojo po ozkih lesenih balkonih nad zidovi me je bilo strah, zato je v najvišji stolp odšel Matjaž sam, od koder je imel lep razgled na jezero, v katerem so okrog gradu plavali kopalci. Od gradu sva zavila proti jugu in nekaj kilometrov za krajem St-Maurice našla kamp. Lastnici kampa sta znali le francosko, ki je nama popolnoma nepoznana, a smo se z nekaj pantomime in ''oui,oui''-ji le sporazumeli. Celo na najino vprašanje, kako prideva do bližnje reke, da bi se kopala, sva na srečo razumela odgovor, da je kopanje smrtno nevarno, zato sva zvečer zaplavala kar v manjšem bazenu v kampu.

Osrednje dvorišče gradu Chateau de Chillon.

7. dan (20.8.):
Evionnaz - Randa

Tega jutra sva se iz kampa namenila na jug proti mestu Martigny, pred katerim sva si ogledala kanjone reke Trient (Gorges du Trient). Leseni mostički, ki so bili vpeti ob navpične skalne stene, so naju popeljali skozi tokrat širši rečni kanjon. Reka se je umirjeno pretakala nekaj metrov pod nama, medtem pa se je kanjon vedno bolj ožal. Skozi ozko režo sva lahko visoko nad sabo videla cestni most, ki je povezoval obe strani kanjona. Iz kanjona sva se odpravila po dolini polni vinogradov in naselij na vzhod proti mestu Sion. Kar naenkrat je Matjaž zavil z glavne ceste in na moje vprašanje ''Kam gremo?'' odgovoril le ''Boš videla''. Tako sva se pripeljala pred Western Village. To je bil majhen zabaviščni park na tematiko divjega zahoda, kjer sva zaigrala mini golf (igro sem katastrofalno izgubila) ter se sprehodila skozi kulise lesenega mesta in indijanskih šotorov.
Od tu sva se podala v dolino Val d'Heremence in se povzpela vse do mogočnega jeza na koncu. Z gondolo sva osvojila vrh jeza, od koder se nama je odprl razgled na največje jezero nad 2000 metri nadmorske višine v Alpah. Sprehodila sva se po poti ob jezeru, ki je vodila skozi osvetljene tunele. Na začetku tunela je namreč stikalo za vklop razsvetljave. V jezero Lac des Dix je z nasprotnega brega iz ogromne luknje butala voda, vse naokoli pa so visoki vrhovi mirovali v snegu. Z jeza je bil prekrasen razgled na celotno dolino in na zanimiv vzorec, ki ga je risala cesta. Po ogledu sva se vrnila nazaj po dolini in nato na vzhod mimo mesta Sierre v Visp, kjer sva zavila na jug proti mestu Stalden. Tu sva občudovala ozko globel, ki jo je izdolbla reka. Krožna križišča z gondolami in v obliki špičastih vrhov so nakazovala najin cilj, vozila sva se proti Zermattu. V kraju Tasch, ki je zadnji kraj pred mestom brez avtomobilov, sva si ogledala odhode vlaka in poiskala najugodnejšo parkirno hišo. Nato sva se zapeljala nekaj kilometrov nazaj v kamp ter v rahlem dežju pod streho prtljažnika skuhala večerjo.

Razgled na dolino Val d'Heremence z jeza.

8. dan (21.8.): 
Randa - Zermatt

Zjutraj sva spakirala avto, se zapeljala v Tasch, ga pustila v parkirni hiši ter sedla na vlak. Po kratki vožnji skozi ozko dolino sva končno prispela v Zermatt. Takoj na železniški postaji sva odkrila tablo s cenami hotelov in zasedenostjo sob. Na najino veliko razočaranje je bil edini hostel v mestu zaseden in tudi neverjetno drag, zato sva se, malo zaskrbljena, lotila iskanja čim cenejšega hotela. Hotel z dvema zvezdicama sva na zemljevidu našla le nekaj ulic stran. Odpravila sva se in prispela pred majhen, tri nadstropni hotelček z imenom Hotel Cima Garni, ki je bil na videz že kar zdelan. Vstopila sva in v eni izmed sob se nama je oglasil starejši gospod, ki je očitno živel v pritličju. Povprašala sva ga o sobi in ceni. Dal nama je ključa dveh sob, ene za 100€ na noč, druge pa za 120€ ter naju poslal, da si ju ogledava. Prepričana, da bova vzela najcenejšo, že tako drago varianto, naju glede na celotno stanje hotela videz sobe ni presenetil. Iz radovednosti sva vseeno vstopila še drugo sobo in ob pogledu skozi balkonska vrata ostala brez besed. Iz te majhne stare sobice je bil prekrasen razgled na veličasten Matterhorn, ki se je bohotil nad linijo ostalih vrhov. Takoj sva se strinjala in lastniku povedala, da vzameva to drugo sobo. Nasmehnil se nama je in rekel: ''A room with a view, ha?''. In to kakšen razgled! Med hojo skozi Zermatt sva med množico hotelov odkrila stari del mesta, kopico lesenih hišk. Nekatere so na kolih približno pol metra nad tlemi. V načrtu sva imela vožnjo z gondolo na vrh Klein Matterhorna (Mali Matterhorn). Postaja je bila na drugem koncu mesta in po pogovoru s prodajalko kart, sva se odločila, da počakava in greva na vrh po 13h popoldan, ko je karta cenejša. Tako sva naslednjo uro uživala v toplem soncu v bližnjem parku, posedala po klopcah in občudovala še eno turistično atrakcijo, psa bernardinca s sodčkom pod vratom. Opazovala sva tudi električne taksije in avtobuse (bencinska prevozna sredstva z izjemo traktorjev in smetarskega kamijona v Zermattu niso dovoljena), kjer sva po dolgem času slišala zelo znano govorico. Vozniki so bili namreč eni izmed naših južnih sosedov. Nato sva se naložila v gondolo in pričela dolgo pot na vrh 3883 metrov visokega ledenika. Po poti sva morala dvakrat zamenjati gondole, zadnja, večja, naju je popeljala visoko čez ledenik, poln globokih razpok. Razgled nazaj na Zermatt in okoliške gore, iz katerih je kar za tisoč metrov višje štrlel mogočen Matterhorn, je bil veličasten. Gondola naju je pripeljala na zadnjo postajo, kjer sva se morala sprehoditi skozi tunel, ki je vodil na nasprotno stran gore. Odhitela sva ven, na ledenik, na katerem je obratovalo smučišče. Srečala sva upokojenega Singapurca, ki je v Švico prišel z avtobusom, polnim ostalih upokojenih Singapurcev, ki pa so raje sedeli na toplem v restavraciji, medtem ko je on sam raziskoval ledenik. Nato sva se odpravila v notranjost ledenika. Tunel naju je vodil vedno globlje v led in v podzemnih hodnikih so bili spretno izrezljani kipi in figure različnih podob. Občudovala sva lahko družini kozorogov in gamsov, Matterhorn v pomanjšani velikosti, hišice in konjsko vprego, ledeno klop, prav posebej zanimive pa so bile tudi zamrznjene luči in zvočniki, v stropu pa globoke razpoke, ki so segale proti površju. Z dvigalom sva se povzpela še višje, saj sva si za finale prihranila obisk vrha Klein Matterhorna, od koder sva videla vse okoliške vrhove z izjemo Matterhorna, ki je svoj vrh vztrajno skrival za oblaki. Še sva se spomnila, da se je dopoldan kopal v soncu in začela razmišljati, ali je mogoče to razlog, da je karta za gondolo popoldan cenejša. Pohitela sva in ujela še zadnji prevoz v dolino, nato pa se sprehodila po mestu in opazila električni policijski avto z omejitvijo 30km/h. Matjaž si je že nekaj časa želel jesti zunaj, zato sva se odločila, da si bova večerjo privoščila v Zermattu, tudi zato, ker kuhalnika nisva imela s sabo. To se je izkazalo za ne preveč pametno idejo, saj sva za dve pici, eno malo pivo in eno malo kokakolo v eni izmed restavracij plačala kar 60CHF (približno 50€). Šele čez nekaj časa, po še daljšem sprehodu skozi mesto, sva odkrila, da Zermatt premore tudi McDonalds in prodajalno bureka.

Na vrhu Klein Matterhorna, v ozadju Matterhorn v oblakih.

9. dan (22.8.):
Zermatt - prelaz Nufenen 

Zjutraj so naju prebudili sončni žarki in še kar nekaj časa sva ležala na postelji in občudovala najin razgled. Za spremembo je bilo tudi lepo spati na širši postelji, ki ni imela stropa pol metra nad tabo. Obvezen Matjažev jutranji cigaret je na lesenem balkonu, polnem lukenj, predstavljal tudi življenjsko nevarnost, soba je bila namreč v drugem nadstropju. Poslovila sva se od najine sobice in se z lastnikom zmenila, da potovalko pustiva v hotelu. Odpravila sva se skozi mesto in nato po pešpoti ven iz mesta. Za ta dan sva namreč načrtovala pohodniško turo do jezera pod vznožjem Matterhorna (ista pot pelje tudi na njegov vrh). Po makadamski poti sva se vzpenjala nad mesto, Matterhorn se nama je počasi skrival za bližnji hrib in njegov vrh se je popoldan spet odel v oblake. Skozi majhno vasico lesenih hišk z imenom Zmutt sva se še malo vzpela, nato pa prispela, na najino žalost, do zajezenega jezera. No, pa tudi jez je bil zanimiv, saj sva se po njem lahko sprehodila in opazovala globoko kotanjo pod nama. V jezero je z enega brega po zidanem utoru bruhala voda, v ozadju pa so se v nebo peli visoki vrhovi. Privoščila sva si malico in opazovala turista nekoliko močnejše postave, ki se je do jezera pripeljal kar z električnim taksijem, nato pa se po drugi poti odpravila navzdol. Čez nekaj časa sva z asfaltne ceste zavila na gozdno pešpot. Pri mostičku nad rečico sva odšla do vode ter se malo osvežila, dan je bil namreč zelo vroč. Pot naju je vodila skozi vasico Furi, kjer sva zopet videla lesene hiške na kolih. Predvidevala sva, da ima to nekaj zveze z velikimi količinami snega, ki so v teh krajih. Še zadnjič sva se sprehodila skozi mesto, opazovala trgovinice in hotelske konjske vprege, ki so goste vozile v hotel, nato pa odšla do hotela po prtljago, se poslovila od prijaznega lastnika in se odpravila na železniško postajo, pred katero je bil med električnimi taksiji privezan tudi taksi konjiček s kočijo. Vlak naju je popeljal nazaj in srečna sva bila, da sva Opla dobila še vedno na njegovem mestu v parkirni hiši. Ker sva imela še nekaj ur dneva, sva se odpeljala skozi mesto Brig na vzhod po lepi dolini Goms, kjer sva na trgu ene izmed vasi videla kip moža, ki je na hrbtu nosil svojega konja –  švicarskega Krpana s kobilico. Iz doline sva zapeljala proti prelazu Nufenen ter s ceste zavila na makadam in nato zapeljala malo nižje pod cesto na travnik, ki sva ga določila za prenočišče. Po travniku se je vil potoček, ki si ga je Matjaž izbral za tuširanje. Z njim sem odšla do vode, kjer se je postavil v sklec pozo (voda je bila zelo nizka) ter se spustil v vodo in se nato med vzkliki šoka hitro dvignil iz nje, bila je namreč ledena. Zraven avta sva povečerjala in opazovala prelaz pred nama. Kar naenkrat sva opazila,da se proti nama hitro bližajo temni oblaki in začela sva spravljati stvari nazaj v avto. Čez nekaj minut je lilo kot iz škafa. Zaprla sva se v avto in poslušala ropot težkih dežnih kapelj. Med opazovanjem močvirnega travnika pred nama, sva se odločila, da za vsak slučaj zapeljeva avto malo više na makadam.

Pogled na Matterhorn iz najine sobe.

10. dan (23.8.): 
prelaz Nufenen - Mezzovico-Vira

Zbudila sva se med s soncem obsijanimi hribi. V mrzli senci sva si za zajtrk privoščila toplo juho, da naju je pogrela. Popeljala sva se čez prelaz, s katerega sva videla še eno visoko ležeče zajezeno sinje modro ledeniško jezero. Iz njega je tekel potoček, v katerem se je Matjaž prejšnji dan okopal, zato ni čudno, da je bil leden. Spustila sva se proti italijanskemu delu Švice, v dolino val Bedretto, s katere sva na hribu opazila široko zavijajočo avtocesto. Obrnila sva proti jugu mimo mest Bellinzona in Locarno in nato v dolino Maggia. Zapeljala sva se vse do vasice Fusio na koncu doline in po poti opazovala bistro reko in visoke gozdnate hribe. Ob povratku sva se ustavila ob reki in se odločila, da si končno uresničiva željo in se malo okopava. Izbrala sva majhen tolmunček in se z velikih okroglih skal veselo metala v mrzlo vodo in se grela na vročem soncu. Nekaj uric sva tako uživala, nato pa naju je lakota pregnala naprej. Odpeljala sva se na začetek doline in nato zavila proti mestu Lugano. Ob cesti sva odkrila kamp, v katerem sva se namestila. Med kuhanjem večerje naju je spet zmotil dež. Poskušala sva stisniti kuhalnik in naju pod odprt prtljažnik, a nama ni uspevalo. Najino stisko je videl eden izmed sosedov prikoličarjev ter nama posodil velik rdeč sončnik. Iz srca sva se mu v polomljeni italijanščini zahvalila ter nekako skuhala do konca. Zraven naju se je v VW T3 kombiju parkiral mlad par, ki jima dež ni delal problemov, skuhala in pojedla sta kar v kombiju. Tokrat sva z Matjažem prvič pomislila, da bi bilo dobro imeti kaj takega in naredila načrt, da bova v prihodnjem letu poizkušala najti kakšno ugodno rešitev v tej smeri.

Kopanje v reki Maggia.

11. dan (24.8.): 
Mezzovico-Vira - Tiefencastel

Iz kampa sva se odpravila na jug do mesta Lugano, kjer sva bila zmenjena s prijatelji, ki jih je Matjaž spoznal na tolminskem festivalu MetalCamp. Dobili smo se v baru ob jezeru in skupaj spili pivo ter malo poklepetali. Priporočali so nama obisk doline Maggia, ki sva jo obiskala že prejšnji dan. Ko sva povedala, da sva se kopala v reki, so naju presenečeno pogledali in nama povedali, da je reka na določenih mestih nevarna za kopanje, saj je polna sifonov. Ups! Sprehodili smo se skozi mesto. Ustavili smo se še v njihovem stanovanju (trije študenti, ki delajo večinoma samo občasno, živijo v ogromnem stanovanju v bloku z bazenom, ni nama bilo jasno, kako si lahko to privoščijo), kjer so naju obložili z majicami in CD-ji njihove skupine, nato pa smo se poslovili in odšla sva dalje. Po njihovem nasvetu sva se zapeljala še do začetka doline Verzasca, kjer je ogromen jez, s katerega skačejo bungee jumping, delajo pa tudi samomore in nekoč so na tem jezu snemali film o James Bondu. Pogled čez ograjo je bil res strašljiv, na dnu se je komajda dalo razbrati reko in skale. Od tam sva se odpravila proti severu skozi dolino Mesolcina, kjer so oblaki pripomogli k mističnosti z visokimi gorami obdane doline polne rek, slapov in ruševin gradov. Čez cesto so na dveh krajih brez opozorila zapeljali železniški tiri, drugje naju je obvoz popeljal po avtocesti, zaradi katere sva se še dober čas sekirala, da bova dobila kazen, saj nisva imela vinjete. Iz doline sva se dvignila čez prelaz San Bernardino, kjer naju je objela gosta megla, skozi katero sva videla le obrise nenavadnih stavb vesoljskega izgleda. Nenapovedano so se tik ob cesti pojavila tudi jezera in vse skupaj je bilo kar strašljivo. Na vrhu prelaza sva bila zelo vesela civilizacije in se čudila kolesarjem, ki se v takem vremenu podajo čez prelaz in naju strašijo, ko se nenadoma pojavijo iz megle. Spust naju je popeljal pod meglo in prispela sva v mesto Thusis, kjer je zemljevid obetal hostel. Matjaž si je zaradi dežja zaželel tople, suhe postelje. Ker hostla nisva dobila, se je odpravil skozi mesto (jaz sem počakala na toplem in suhem v avtu) povprašati domačine. Vrnil se je še kar hitro in mi pojasnil da hostla ni, da pa v tem mestu ne bova ostala, saj je grozljivo in polno nenavadnih ljudi (Matjaž trdi, da so bili podobni goblinom, čeprav so bili zelo prijazni, a verjetno je k temu vtisu pripomoglo deževno vreme in nenavadna, grozljiva pokrajina z ozkimi dolinami in še ožjimi rečnimi soteskami). Tako sva nedaleč proč v mestecu Tiefencastel našla kamp. Ker v bližini ni bilo žive duše, je Matjaž pozvonil pri hiši (kamp je bil kar na travniku za hišo). Odprl mu je sin lastnikov, ki nama je, kot sva kasneje ob obisku lastnice ugotovila, postavil prenizko ceno prenočitve, ki pa nama je povsem ustrezala. Večerjo sva zopet pojedla pod streho prtljažnika in se nato hitro spravila na suho.

Obrisi nenavadnih stavb v megli na prelazu San Bernardino.

12. dan (25.8.): 
Tiefencastel - Nova Gorica

Zjutraj sva se v malo boljšem vremenu odpravila proti jugu čez prelaz Julierpass in v dolino mesta Sankt Moritz. Najprej sva se zapeljala do jezera Silvaplaner See, kjer sva opazovala kajtarje, nato pa na sprehod skoti mesto Sankt Moritz . Pot naju je vodila okrog jezera polnega rac, v katerem sem si namočila noge. Mimo je na konju prijahalo dekle. Sledila sva ji do mestne konjušnice, kjer so se v zunanjih izpustih pasli konji. Odpravila sva se nazaj proti avtu in se odpeljala naprej po dolin, kjer so se na prostranih pašnikih pasli konji. V mestu Zernez sva se med študijo zemljevida odločila, da se od tu odpraviva domov. V lokalni trgovini sva nakupila dobrote za naju in domače in nato zapeljala na bencinsko črpalko. Po nekaj minut trajajočem iskanju zaposlenih, sva ugotovila, da je to samopostrežna črpalka in šele po dolgem študiju in opazovanju motoristov, ki so točili gorivo, sva uspela razvozlati njeno skrivnostno delovanje ter uspešno v Opla natočila še zadnje franke bencina. Odpravila sva se na vzhod skozi Schweizerischer National Park čez prelaz Ofenpass in zadnjih nekaj kilometrov švicarske pokrajine prevozila skozi čudovito dolino, obkroženo z gozdovi in visokimi hribi. Pred mejo z italijo v mestu Mustair sva naredila še zadnji postanek, občudovala lepoto Švice ter obžalovala odločitev, da greva domov. A nisva zapravljala časa, saj je bilo pred nama še dolga vožnja, ki sva jih želela opraviti brez prenočevanja. Odpravila sva se proti mestoma Bolzano in Belluno, kjer sva med vožnjo skozi Cortino d'Ampezzo ob cesti zagledala zbor Harley Davidson-ovih motorjev. Na hitro sva se ustavila in si jih ogledala ter občudovala ogromen ameriški tovornjak, ki jim je delal družbo. Odločitev, da greva v mestu Belluno na avtocesto, je bila posledica slabega vremena, ki je oteževal vožnjo po ovinkasi cesti in teme, ki naju je spremljala že nekaj časa. Od tu dalje so kilometri kar leteli in okrog polnoči sva že prispela v domač kraj, kjer sva končno užila razkošje suhe in prostorne postelje.

Vožnja skozi Schweizerischer National Park.

Število prevoženih kilometrov: cca. 2660km

Potek poti