Škotska 2013
13.9. - 28.9. 2013
Naloženi na ogromen trajekt.
1. in 2. dan (13. in 14.9.):
Nova Gorica - Canterbury
Po delovnem poletju je končno prišel dan odhoda: petek, 13. september, cilj: Škotska! Predviden odhod je bil ob 16h popoldan, a ker nikoli ne gre nič po načrtu, smo se na pot podali dve uri kasneje, tudi zato, ker je bilo nekaj zadnjih popravil na kombiju opravljenih še v popoldanskih urah. Pred nami je bila skoraj 1350km dolga pot do Calaisa, trajekt nas je pričakoval že naslednji dan ob 16h popoldan. Bolj kot GPS-u, ki nas je v preteklosti že večkrat zavedel, zaupam dobremu staremu zemljevidu, ampak v zmedi vseh avtocest je več kot dobrodošel. Ker je najin oldtimer praznoval že sedemindvajseti rojstni dan, je bila najvišja hitrost, ki jo je zmogel po avtocesti, 85km/h (števec hitrosti ni delal, zato je spet prišel prav GPS), polega tega pa so bili na vsake dve do tri ure obvezni deset minutni postanki, da si je Eddy malo privezal dušo. Ob 3h zjutraj smo bili malo pred Stuttgartom, ko je nenadoma nekaj počilo. Pedal za gas je bil na tla pritrjen s kovicami, ki so popustile. Z malo spretnosti in zadostno količino 'duck tape'-a sem pedalko prilepila nazaj na mesto. Čez pet minut je bilo treba postopek ponoviti, nato je vse teklo gladko. Ob 5h zjutraj sem Matjaža zamenjala v vožnji, on pa se je lahko zavil v kovter in zaspal. Neprespana, a polna adrenalina (voziti ta kombi je…hm…stresno), sem nas pripeljala do Luksemburga, kjer smo Eddyja založili s prepotrebnim gorivom. Vso noč smo se borili s časom, saj se je ura odhoda trajekta nezadržno bližala. S prihodom v Francijo pa sva si oddahnila, saj je bil Calais že čisto blizu. Vse dokler nismo le še 30min oddaljeni od pristanišča obtičali v cestnem zamašku, ura pa je brez besed tekla. K sreči se nam je uspelo pravočasno izvleči in ob dveh smo, kot je bilo načrtovano, prispeli v pristanišče ter se natovorili na trajekt. Eddy je ostal v eni izmed treh ogromnih etaž, namenjenih prevoznim sredstvom, medtem ko sva midva z zunanje terase oprezala za prvimi znaki angleške obale. Kmalu smo ugledali doverske Bele pečine in še preden smo se dobro zavedli, je sledila angleška poslastica - vožnja po levi strani, strah in trepet potovanja. Skozi pristaniški labirint smo se prebili v mesto, ki je bilo polno obvozov in ni trajalo dolgo, da smo ubrali napačno pot ter pristali v konjeniško usmerjenem predmestju Doverja. Sledila je parminutna vožnja po desni, ki pa se je srečno končala. Utrujeni od potovanja in končno na pravi poti, smo se odločili, da poiščemo kamp. Slišati je enostavno, a potrebovali smo več kot eno uro, da smo ga v okolici mesteca Canterbury (jugovzhodno od Londona) končno našli. Privoščila sva si topel tuš in obilno večerjo, še eno pivce za živce, nato pa prepotreben spanec.
Nova Gorica - Canterbury
Po delovnem poletju je končno prišel dan odhoda: petek, 13. september, cilj: Škotska! Predviden odhod je bil ob 16h popoldan, a ker nikoli ne gre nič po načrtu, smo se na pot podali dve uri kasneje, tudi zato, ker je bilo nekaj zadnjih popravil na kombiju opravljenih še v popoldanskih urah. Pred nami je bila skoraj 1350km dolga pot do Calaisa, trajekt nas je pričakoval že naslednji dan ob 16h popoldan. Bolj kot GPS-u, ki nas je v preteklosti že večkrat zavedel, zaupam dobremu staremu zemljevidu, ampak v zmedi vseh avtocest je več kot dobrodošel. Ker je najin oldtimer praznoval že sedemindvajseti rojstni dan, je bila najvišja hitrost, ki jo je zmogel po avtocesti, 85km/h (števec hitrosti ni delal, zato je spet prišel prav GPS), polega tega pa so bili na vsake dve do tri ure obvezni deset minutni postanki, da si je Eddy malo privezal dušo. Ob 3h zjutraj smo bili malo pred Stuttgartom, ko je nenadoma nekaj počilo. Pedal za gas je bil na tla pritrjen s kovicami, ki so popustile. Z malo spretnosti in zadostno količino 'duck tape'-a sem pedalko prilepila nazaj na mesto. Čez pet minut je bilo treba postopek ponoviti, nato je vse teklo gladko. Ob 5h zjutraj sem Matjaža zamenjala v vožnji, on pa se je lahko zavil v kovter in zaspal. Neprespana, a polna adrenalina (voziti ta kombi je…hm…stresno), sem nas pripeljala do Luksemburga, kjer smo Eddyja založili s prepotrebnim gorivom. Vso noč smo se borili s časom, saj se je ura odhoda trajekta nezadržno bližala. S prihodom v Francijo pa sva si oddahnila, saj je bil Calais že čisto blizu. Vse dokler nismo le še 30min oddaljeni od pristanišča obtičali v cestnem zamašku, ura pa je brez besed tekla. K sreči se nam je uspelo pravočasno izvleči in ob dveh smo, kot je bilo načrtovano, prispeli v pristanišče ter se natovorili na trajekt. Eddy je ostal v eni izmed treh ogromnih etaž, namenjenih prevoznim sredstvom, medtem ko sva midva z zunanje terase oprezala za prvimi znaki angleške obale. Kmalu smo ugledali doverske Bele pečine in še preden smo se dobro zavedli, je sledila angleška poslastica - vožnja po levi strani, strah in trepet potovanja. Skozi pristaniški labirint smo se prebili v mesto, ki je bilo polno obvozov in ni trajalo dolgo, da smo ubrali napačno pot ter pristali v konjeniško usmerjenem predmestju Doverja. Sledila je parminutna vožnja po desni, ki pa se je srečno končala. Utrujeni od potovanja in končno na pravi poti, smo se odločili, da poiščemo kamp. Slišati je enostavno, a potrebovali smo več kot eno uro, da smo ga v okolici mesteca Canterbury (jugovzhodno od Londona) končno našli. Privoščila sva si topel tuš in obilno večerjo, še eno pivce za živce, nato pa prepotreben spanec.
Welcome to Scotland
3. dan (15.9.):
Canterbury - 2o milj pred Edinburghom
Čakala nas je skoraj 700km dolga pot do Škotske, pot sva načrtovala po vzhodni obali na sever in po zahodni nazaj na jug. Spopadli smo se s prvo angleško avtocesto (vožnja po skrajnem levem pasu), medtem ko smo križišča in krožna križišča osvojili že prejšnji dan. Po zahodni strani Londona smo se odpravili proti severu mimo mesta Cambridge, Peterborough, Leeds in Newcastle upon Tyne, ves čas sledili oznakam za The NORTH (zveni zelo pustolovsko). Eno uro sem se tudi sama verzirala v vožnji po levi, a sva kmalu ugotovila, da je bolje, če vozi Matjaž, saj se drugače dolgočasi, jaz pa sem bolj zadovoljna, če nisem odgovorna za varnost vseh treh. Angleški pregovor ''If you don't like the weather, wait five minutes.'' se je izkazal za pravilnega, saj smo imeli po poti vse od čudovitega sonca pa do megle in dežja. Pozno popoldan smo zapustili avtocesto z namenom, da poiščemo Hadrijanov zid. Od mesta Newcastle upon Tyne smo zavili po lokalni cesti (ki je zaradi svojega spuščanja in dviganja zelo spominjala na vožnjo z vlakcem smrti) proti zahodu. Pot naj bi vodila ob zidu, ki pa ga večinoma ni bilo videti. Ko smo malo pred sončnim zahodom na pašniku med kravami končno zagledali zelo obubožane ostanke zidu, smo se po kratkem ogledu odločili, da se usmerimo na sever. Odločeni, da še ta večer prispemo na Škotsko, smo se še eno uro vozili po temi, dokler nas cesta ni pripeljala na vrh vzpetine, na kateri je zavijal veter in grizel mraz. Zagledala sva tablo ''Welcome to Scotland'' in velik kamen z napisom ''Scotland''. Prispeli smo! Ker daleč naokoli ni bilo znakov civilizacije, sva se odločila da poiščeva malo bolj obljuden kraj, kjer bova prespala. 20 milj južno od Edinburgha sva se odločila prespati na počivališču ob cesti.
Canterbury - 2o milj pred Edinburghom
Čakala nas je skoraj 700km dolga pot do Škotske, pot sva načrtovala po vzhodni obali na sever in po zahodni nazaj na jug. Spopadli smo se s prvo angleško avtocesto (vožnja po skrajnem levem pasu), medtem ko smo križišča in krožna križišča osvojili že prejšnji dan. Po zahodni strani Londona smo se odpravili proti severu mimo mesta Cambridge, Peterborough, Leeds in Newcastle upon Tyne, ves čas sledili oznakam za The NORTH (zveni zelo pustolovsko). Eno uro sem se tudi sama verzirala v vožnji po levi, a sva kmalu ugotovila, da je bolje, če vozi Matjaž, saj se drugače dolgočasi, jaz pa sem bolj zadovoljna, če nisem odgovorna za varnost vseh treh. Angleški pregovor ''If you don't like the weather, wait five minutes.'' se je izkazal za pravilnega, saj smo imeli po poti vse od čudovitega sonca pa do megle in dežja. Pozno popoldan smo zapustili avtocesto z namenom, da poiščemo Hadrijanov zid. Od mesta Newcastle upon Tyne smo zavili po lokalni cesti (ki je zaradi svojega spuščanja in dviganja zelo spominjala na vožnjo z vlakcem smrti) proti zahodu. Pot naj bi vodila ob zidu, ki pa ga večinoma ni bilo videti. Ko smo malo pred sončnim zahodom na pašniku med kravami končno zagledali zelo obubožane ostanke zidu, smo se po kratkem ogledu odločili, da se usmerimo na sever. Odločeni, da še ta večer prispemo na Škotsko, smo se še eno uro vozili po temi, dokler nas cesta ni pripeljala na vrh vzpetine, na kateri je zavijal veter in grizel mraz. Zagledala sva tablo ''Welcome to Scotland'' in velik kamen z napisom ''Scotland''. Prispeli smo! Ker daleč naokoli ni bilo znakov civilizacije, sva se odločila da poiščeva malo bolj obljuden kraj, kjer bova prespala. 20 milj južno od Edinburgha sva se odločila prespati na počivališču ob cesti.
Neposeljena škotska dolina.
4. dan (16.9.):
20 milj pred Edinburghom - Braemar
Šele naslednji dan sva lahko občudovala čudovito okolico. Že zjutraj se je nasmehnilo sonce in pokrajino odelo v čudovite žive barve. Tega dne je bil na programu obisk Edinburgha. Po polurni vožnji smo se znašli v centru mesta in uspešno našli parkirišče blizu starega središča (kar štejem za veliko zmago glede na zmedo vozil in tramvajev ki se prebijajo po ulicah, da ne omenjamo vožnje po levi, torej konstantno razmišljanje kam zaviti in na kateri pas se postaviti). Ker je bila za ogled gradu enourna čakalna vrsta, sva se odločila, da greva najprej pogledati Royal Mile. Sprehodila sva se po stari ulici, z zanimanjem kukala v trgovinice in muzeje ter občudovala ulične umetnike (med njimi se je znašel tudi pripadnik iz filma Brave Heart in pravi Škot, ki je v mrazu v kiltu igral na dude). Po sprehodu sva se postavila v vrsto za v grad. Čez tri četrt ure sva z vstopnicama v rokah pričela raziskovati grajsko poslopje (grajske ječe, bolnišnice, muzej škotskih klanov, orožarno, pasje pokopališče, cerkvico,…). Vsak dan ob 13h na gradu ustrelijo iz topa, takrat se nabere polno dvorišče ljudi, obenem pa se tudi uspešno znebijo vseh golobov v bližnji okolici. Popoldan smo zapustili škotsko prestolnico in se odpravili naprej proti severu. Ob prečkanju kanala smo občudovali železniški most Forth Bridge, nato pa po hitri cesti odbrumeli do mesta Perth, kjer smo presedlali na lokalno cesto in nadaljevali proti severu. Največja težava na poti so bili traktorji, ki so se, kot da bi se med sabo dogovorili, vsakih nekaj milj pojavili na cesti. Zaradi vožnje po levem pasu Matjaž ni videl ali prihaja kdo nasproti (Eddy ima volan seveda na levi). Naloga nadzorovanja prihajajočih vozil je tako padla name, zato je bilo vsako prehitevanje cel projekt. V mestecu Blairgowrie smo naredili postanek, saj sva nujno potrebovala natančnejši turistični zemljevid. V lepo urejenem parku sva se usedla na sonce, pojedla malico in na zemljevid vrisala prepotovano pot ter naredila plane za naprej. Po dobre pol ure martinčkanja smo zapustili mestece in se odpravili proti severu v dolino Glen Shee. Obkrožali so nas goli hribi, v dolinah so se menjavali gozdovi in travniki, vmes pa se skrivali dvorci in jezerca. Slikovita pokrajina, v kateri ni manjkalo ovac, tu pa tam tudi kakšna osamljena kmetija ali manjši zaselek, ter obvezna telefonska govorilnica, ki je bila, predvidevam, postavljena po načelu 'zlate sredine'; torej, stoji ob cesti sredi ničesar, zato da ima večina prebivalcev približno enako dolgo pot do nje. Edine prebivalke naslednje doline, v kateri ni raslo ničesar drugega kot trava in resje, so bile ovce, ki so naju zelo sumljivo gledale, ko sva se med lužami prebijala čez pašnik do potočka. Tukaj sva dobila tisti pravi občutek, da sva na Škotskem. Gola pobočja, močvirnata tla, ovce in edini znak civilizacije – cesta. S težkim srcem in mokrimi čevlji sva se odpeljala naprej mimo mesteca Braemar, kjer sva po nekaj miljah kampirala na počivališču z razgledom na reko Dee. V bližnji hišici so gorele luči, iz dimnika se je vil dim, midva pa sva si, lačna in premražena, želela, da bi se jim lahko pridružila na toplem. V jasni in mrzli noči, ki je ni zmotila nikakršna javna razsvetljava, so se nad nama prižigale zvezde, ki so se z vsako minuto množile.
20 milj pred Edinburghom - Braemar
Šele naslednji dan sva lahko občudovala čudovito okolico. Že zjutraj se je nasmehnilo sonce in pokrajino odelo v čudovite žive barve. Tega dne je bil na programu obisk Edinburgha. Po polurni vožnji smo se znašli v centru mesta in uspešno našli parkirišče blizu starega središča (kar štejem za veliko zmago glede na zmedo vozil in tramvajev ki se prebijajo po ulicah, da ne omenjamo vožnje po levi, torej konstantno razmišljanje kam zaviti in na kateri pas se postaviti). Ker je bila za ogled gradu enourna čakalna vrsta, sva se odločila, da greva najprej pogledati Royal Mile. Sprehodila sva se po stari ulici, z zanimanjem kukala v trgovinice in muzeje ter občudovala ulične umetnike (med njimi se je znašel tudi pripadnik iz filma Brave Heart in pravi Škot, ki je v mrazu v kiltu igral na dude). Po sprehodu sva se postavila v vrsto za v grad. Čez tri četrt ure sva z vstopnicama v rokah pričela raziskovati grajsko poslopje (grajske ječe, bolnišnice, muzej škotskih klanov, orožarno, pasje pokopališče, cerkvico,…). Vsak dan ob 13h na gradu ustrelijo iz topa, takrat se nabere polno dvorišče ljudi, obenem pa se tudi uspešno znebijo vseh golobov v bližnji okolici. Popoldan smo zapustili škotsko prestolnico in se odpravili naprej proti severu. Ob prečkanju kanala smo občudovali železniški most Forth Bridge, nato pa po hitri cesti odbrumeli do mesta Perth, kjer smo presedlali na lokalno cesto in nadaljevali proti severu. Največja težava na poti so bili traktorji, ki so se, kot da bi se med sabo dogovorili, vsakih nekaj milj pojavili na cesti. Zaradi vožnje po levem pasu Matjaž ni videl ali prihaja kdo nasproti (Eddy ima volan seveda na levi). Naloga nadzorovanja prihajajočih vozil je tako padla name, zato je bilo vsako prehitevanje cel projekt. V mestecu Blairgowrie smo naredili postanek, saj sva nujno potrebovala natančnejši turistični zemljevid. V lepo urejenem parku sva se usedla na sonce, pojedla malico in na zemljevid vrisala prepotovano pot ter naredila plane za naprej. Po dobre pol ure martinčkanja smo zapustili mestece in se odpravili proti severu v dolino Glen Shee. Obkrožali so nas goli hribi, v dolinah so se menjavali gozdovi in travniki, vmes pa se skrivali dvorci in jezerca. Slikovita pokrajina, v kateri ni manjkalo ovac, tu pa tam tudi kakšna osamljena kmetija ali manjši zaselek, ter obvezna telefonska govorilnica, ki je bila, predvidevam, postavljena po načelu 'zlate sredine'; torej, stoji ob cesti sredi ničesar, zato da ima večina prebivalcev približno enako dolgo pot do nje. Edine prebivalke naslednje doline, v kateri ni raslo ničesar drugega kot trava in resje, so bile ovce, ki so naju zelo sumljivo gledale, ko sva se med lužami prebijala čez pašnik do potočka. Tukaj sva dobila tisti pravi občutek, da sva na Škotskem. Gola pobočja, močvirnata tla, ovce in edini znak civilizacije – cesta. S težkim srcem in mokrimi čevlji sva se odpeljala naprej mimo mesteca Braemar, kjer sva po nekaj miljah kampirala na počivališču z razgledom na reko Dee. V bližnji hišici so gorele luči, iz dimnika se je vil dim, midva pa sva si, lačna in premražena, želela, da bi se jim lahko pridružila na toplem. V jasni in mrzli noči, ki je ni zmotila nikakršna javna razsvetljava, so se nad nama prižigale zvezde, ki so se z vsako minuto množile.
Dunottar Castle.
5. dan (17.9.):
Braemar - Nairn
Pot smo nadaljevali proti vzhodu in zaradi jutranje zaspanosti spet izvedli nevaren podvig vožnje po desni. Na napako nas je opozoril nasproti vozeči kamper, ki je v paniki zavil na napačen pas, nato smo vsi skupaj izvedli manever zavijanja na pravilen pas ter jo tako spet srečno odnesli. To srečanje naju je dokončno popolnoma prebudilo. V eni izmed turističnih knjig, ki so mi jih starši spakirali za na pot, sem zasledila oglas za raziskovanje okolice s konjskih hrbtov. Zavili smo v nacionalni park Glen Tanar, kjer sem se zmenila za dvourno ježo, medtem ko se je Matjaž odločil za hojo na svojih lastnih nogah. Dodelili so mi prijaznega irskega konjiča Felixa, nato smo z vodičko in še eno obiskovalko odpeketali pustolovščinam naproti. Prečkali smo reko, se sprehodili preko travnikov in nato po gozdu vzpeli na bližnje griče, od koder smo imeli prelep razgled na okoliško pokrajino ter videli celoten obseg posestva (25000 aker). Za prijeten zaključek ture smo se po dolini spustili še v galop, nato pa je sledil povratek v hleve. Za pohvalo in zahvalo so konji dobili slovenska jabolka. V tem času se je Matjaž sprehodil po dolini in rešil problem vožnje po napačnem pasu – na volanu je pristal listek z napisom ''LEVO!''. Sledila je vožnja na vzhodno obalo do grada Dunottar Castle. Ruševine grada se upirajo naravi na strmih klifih v slikoviti kombinaciji morja, pašnikov in črno-belih krav. Spustila sva se tudi v bližnji zaliv ter raziskovala obalo. Na parkirišču sva opazovala traktor, ki je kosil pašnik ter baliral okrogle bale in se čudila, da se bale ne odkotalijo čez klife v morje. Pot nas je naprej vodila proti severozahodu. Vozili smo se po golih dolinah, polnih ovc (tri kosmatinke so nas počastile s pozdravom in radovednim pogledom). Potrebna toplega tuša sva se odločila za prenočitev v kampu, ki sva ga našla ob obali blizu mesteca Nairn. Potrebno je bilo napolniti baterije telefonov in fotoaparata, a v vsej zmedi odpravljanja od doma sva pozabila, da so otoške vtičnice drugačne. Prijazen lastnik kampa si je vzel čas ter nama posodil svoj podaljšek, ki ga uporablja, ko gre na dopust na celino. Tako sva v pralnici lahko napolnila baterije, poleg tega nama je povedal še za trgovino na poti, kjer lahko kupiva podaljšek.
Braemar - Nairn
Pot smo nadaljevali proti vzhodu in zaradi jutranje zaspanosti spet izvedli nevaren podvig vožnje po desni. Na napako nas je opozoril nasproti vozeči kamper, ki je v paniki zavil na napačen pas, nato smo vsi skupaj izvedli manever zavijanja na pravilen pas ter jo tako spet srečno odnesli. To srečanje naju je dokončno popolnoma prebudilo. V eni izmed turističnih knjig, ki so mi jih starši spakirali za na pot, sem zasledila oglas za raziskovanje okolice s konjskih hrbtov. Zavili smo v nacionalni park Glen Tanar, kjer sem se zmenila za dvourno ježo, medtem ko se je Matjaž odločil za hojo na svojih lastnih nogah. Dodelili so mi prijaznega irskega konjiča Felixa, nato smo z vodičko in še eno obiskovalko odpeketali pustolovščinam naproti. Prečkali smo reko, se sprehodili preko travnikov in nato po gozdu vzpeli na bližnje griče, od koder smo imeli prelep razgled na okoliško pokrajino ter videli celoten obseg posestva (25000 aker). Za prijeten zaključek ture smo se po dolini spustili še v galop, nato pa je sledil povratek v hleve. Za pohvalo in zahvalo so konji dobili slovenska jabolka. V tem času se je Matjaž sprehodil po dolini in rešil problem vožnje po napačnem pasu – na volanu je pristal listek z napisom ''LEVO!''. Sledila je vožnja na vzhodno obalo do grada Dunottar Castle. Ruševine grada se upirajo naravi na strmih klifih v slikoviti kombinaciji morja, pašnikov in črno-belih krav. Spustila sva se tudi v bližnji zaliv ter raziskovala obalo. Na parkirišču sva opazovala traktor, ki je kosil pašnik ter baliral okrogle bale in se čudila, da se bale ne odkotalijo čez klife v morje. Pot nas je naprej vodila proti severozahodu. Vozili smo se po golih dolinah, polnih ovc (tri kosmatinke so nas počastile s pozdravom in radovednim pogledom). Potrebna toplega tuša sva se odločila za prenočitev v kampu, ki sva ga našla ob obali blizu mesteca Nairn. Potrebno je bilo napolniti baterije telefonov in fotoaparata, a v vsej zmedi odpravljanja od doma sva pozabila, da so otoške vtičnice drugačne. Prijazen lastnik kampa si je vzel čas ter nama posodil svoj podaljšek, ki ga uporablja, ko gre na dopust na celino. Tako sva v pralnici lahko napolnila baterije, poleg tega nama je povedal še za trgovino na poti, kjer lahko kupiva podaljšek.
Loch Ness.
6. dan (18.9.):
Nairn - Culgower
Drugo jutro naju je prišla obiskati četica račk, ki so se prosto sprehajale po kampu. Prvi postanek je bil Culloden Battlefield, bojno polje, kjer se je odvijala zadnja bitka med Angleži in Škoti. Ker nisva plačala parkirnine, sva si polje ogledala le na hitro, nato pa Eddyja pognala proti jugu mimo jezera Loch Ness. Z nasprotne strani je mimo nas pripeljala avtovleka z naloženim VW kombijem, najhujša nočna mora potovanja. Po sočasno izjavljenem ''Ufff…'' sva se nekaj časa vozila v tišini in upala da naju ne doleti kaj takega (glede na to da se že celotno pot voziva s pedalom, ki je prilepljen s selotejpom). Med vožnjo sem v pričakovanju pogledovala proti gladini jezera, a Nessie se ni hotela prikazati. Naredila sva postanek in odšla do vode, ki je zaradi vetra izgledala še bolj divje. Matjaž je pogumno pomočil noge, a niti živa vaba ni spravila Nessie na plano. Naslednji postanek je bil pri gradu Urquhart, kjer sva uspešno opravila podvig slikanja grada čez zid in skozi živo mejo. Nadaljevali smo proti severu, ob poti sva v kraju Evanton v trgovini kupila potreben podaljšek in dodatno oborožena nadaljevala pot. Cesta je sledila obali, ki se je spreminjala iz idiličnih peščenih plaž v grozeče skalovje. Tega dne je prvič zasvetila lučka za olje, čeprav sva količino večkrat preverjala. Eddyju sva ga privoščila, kar ga je ostalo, nato sva na prvi črpalki kupila nov liter. Z obalne ceste smo v kraju Helmsdale zavili proti zahodu in se prvič spopadli z ozko ''single track road'' in njenimi odmikališči, ki so bila dobro označena s tablo ''passing place''. Peljali smo se po še eni slikoviti dolini, srečali skupino treh kamperjev, ki so se pripravljali za kampiranje na počivališču, vsi so nas z nasmeškom pozdravili (Eddy zelo rad izvablja nasmeške na obraze mimoidočih). Ob postanku sva ugotovila, da po nalitju olja nisva zamašila pokrovčka rezervoarja. Sledila je stresna vožnja nazaj na kraj dotakanja olja, ves čas pa naju je skrbelo ali je pokrovček še tam in kaj narediti, če ga ni (za silo je vlogo pokrovčka prevzela z elastiko pritrjena plastična folja). K sreči je bil pokrovček točno tam, kjer sva ga pustila in vse skupaj je postala smešna prigoda. Utrujena sva se odločila, da bova prespala ob obali in pot nadaljevala naslednji dan.
Nairn - Culgower
Drugo jutro naju je prišla obiskati četica račk, ki so se prosto sprehajale po kampu. Prvi postanek je bil Culloden Battlefield, bojno polje, kjer se je odvijala zadnja bitka med Angleži in Škoti. Ker nisva plačala parkirnine, sva si polje ogledala le na hitro, nato pa Eddyja pognala proti jugu mimo jezera Loch Ness. Z nasprotne strani je mimo nas pripeljala avtovleka z naloženim VW kombijem, najhujša nočna mora potovanja. Po sočasno izjavljenem ''Ufff…'' sva se nekaj časa vozila v tišini in upala da naju ne doleti kaj takega (glede na to da se že celotno pot voziva s pedalom, ki je prilepljen s selotejpom). Med vožnjo sem v pričakovanju pogledovala proti gladini jezera, a Nessie se ni hotela prikazati. Naredila sva postanek in odšla do vode, ki je zaradi vetra izgledala še bolj divje. Matjaž je pogumno pomočil noge, a niti živa vaba ni spravila Nessie na plano. Naslednji postanek je bil pri gradu Urquhart, kjer sva uspešno opravila podvig slikanja grada čez zid in skozi živo mejo. Nadaljevali smo proti severu, ob poti sva v kraju Evanton v trgovini kupila potreben podaljšek in dodatno oborožena nadaljevala pot. Cesta je sledila obali, ki se je spreminjala iz idiličnih peščenih plaž v grozeče skalovje. Tega dne je prvič zasvetila lučka za olje, čeprav sva količino večkrat preverjala. Eddyju sva ga privoščila, kar ga je ostalo, nato sva na prvi črpalki kupila nov liter. Z obalne ceste smo v kraju Helmsdale zavili proti zahodu in se prvič spopadli z ozko ''single track road'' in njenimi odmikališči, ki so bila dobro označena s tablo ''passing place''. Peljali smo se po še eni slikoviti dolini, srečali skupino treh kamperjev, ki so se pripravljali za kampiranje na počivališču, vsi so nas z nasmeškom pozdravili (Eddy zelo rad izvablja nasmeške na obraze mimoidočih). Ob postanku sva ugotovila, da po nalitju olja nisva zamašila pokrovčka rezervoarja. Sledila je stresna vožnja nazaj na kraj dotakanja olja, ves čas pa naju je skrbelo ali je pokrovček še tam in kaj narediti, če ga ni (za silo je vlogo pokrovčka prevzela z elastiko pritrjena plastična folja). K sreči je bil pokrovček točno tam, kjer sva ga pustila in vse skupaj je postala smešna prigoda. Utrujena sva se odločila, da bova prespala ob obali in pot nadaljevala naslednji dan.
Namakanje nog v mrzlem Severnem morju.
7. dan (19.9.):
Culgower - Balchrick
Tega jutra nas je pozdravilo oblačno vreme z občasnim rosenjem. Podali smo se nazaj v že prejšnji dan prevoženo dolino ter nadaljevali proti severozahodu. Doline so z bližanjem proti severu postajale vedno manj obljudene. Nekaj časa je cesti sledila še železnica, tu pa tam je bilo opaziti tudi manjši zaselek ali kakšno osamljeno kmetijo, nato pa je edini znak civilizacije ostal daljnovod. Znašli smo se v široki travnati dolini, polni jezer in rek, kjer so prevladala močvirnata šotasta tla, obkrožena pa je bila z oddaljenimi nizkimi hribi. Dve mesteci, ki sta bili označeni ob tej cesti na zemljevidu sta ostali neopaženi, še ovce so postale prava redkost. Sva pa zato imela priložnost videti slavne Red Deer-e v živo. Nad cesto sta se pasla mama košuta in njen mladič, ki sta se ob zvoku najinega hrumečega kombija ustrašila, nato postala in preverila situacijo (ter se nastavila fotoaparatu), in se končno odločila, da je varneje, če odideta svojo pot. S približevanjem severni obali se je količina jezer zmanjšala, zamenjali so jih gozdički in naselja. Cesto so vsakih nekaj milj prekinjale rešetke, ki so preprečevale živini nenadzorovano menjavanje pašnikov, ter nas pri vožnji čeznje dobro pretresle (kasneje sva ugotovila, da je bolje, če se čez zapeljeva bolj hitro). Na najino veliko veselje sva končno zagledala prve pripadnike škotskega goveda, ki sva se jih že dolgo veselila. Trije rogati junaki so se pasli ob cesti, eden izmed njih pa je bil še posebej zanimiv, saj se je z različno zavitima rogovoma praskal ob reklamni tabli za bližnji hotel. Pot naprej nas je vodila po slikoviti obali proti zahodu. Teren se je večinoma strmo spuščal v morje. Ob kamnito obalo so treskali valovi, vmes pa so se skrivale rajske peščene plaže. V notranjosti se je skrivalo pravo škotsko višavje, preraslo z resjem in skritimi jezerci. Oddaljeni hribi so svoje vrhove skrivali v dežnih oblakih, ki pa so se proti popoldnevu odselili. Ko smo prispeli v Durness, da bi si ogledali slavno Smoo Cave, morsko jamo, ki naj bi bila poseljena že v mezolitiku, so nas pozdravili prvi sončni žarki. Po ograjeni stezi sva se spustila do ogromnega vhoda v jamo. Za razsvetljavo notranjosti je poskrbela kar narava sama, ki je v stropu naredila luknjo. Lesena potka naju je vodila v naslednji prostor, kjer je s površja v jamo bučal slap, ki je nato v obliki potoka tekel iz jame proti morju. Ograjene poti so speljane vse naokrog jame. Pogumni se lahko odpravijo pogledati tudi luknjo, skozi katero teče potok v slap. Čas je bil za kosilo in še malo zahodneje sva odkrila parkirišče z razgledom na čudovito peščeno plažo, označeno s tablo ''Award Winning Beach''. Matjaž se je ob Severnem morju prvič opogumil in pomočil noge v slano vodo (cel dosežek, saj ne mara morja in je zato porabil pol paketa osvežilnih robčkov, da se je rešil soli). Imeli smo priožnost opazovati tudi surferja, ki se je boril z valovi. Na informacijski točki ob parkirišču sva se pozanimala, kako je z dostopom do rta Cape Wrath, kjer je zaliv Kearvaig Bay in čudovita morska katedrala. Dostop je mogoč z ladjo in nato avtobusom, do zaliva pa lahko uporabiš samo svoje noge. Zapeljala sva se do pristanišča (torej ceste, ki se je končala pri morju), preučila urnik odhodov ter ugotovila, da bi za obisk porabila ves naslednji dan. Odločila sva se, da bova to zanimivost pač prešpricala in si raje vzela čas za obisk zaliva Sandwood Bay, do katerega lahko prideš samo po 7km dolgi pešpoti. Ob poti sva se ustavila tudi na vaški črpalki, da obnoviva zaloge vode, ki pa sva jo nato dobila v trgovinici čez cesto, kjer nama jo je lastnik, po tem, ko naju je videl zmedeno hoditi naokoli, prijazno natočil. V mestecu Balchrick sva se vkampirala. Bilo je mrzlo in vetrovno in čeprav tudi midva nisva imela optimalnih bivalnih razmer, sva vseeno sočustvovala s kolesarjem, ki je nedaleč proč postavil šotorček in si na majhnem gorilniku skuhal večerjo. Kot naročeno smo ta večer lahko tudi uživali v predstavi. S pašnika je pobegnila ovca in lastnik je nad njo spustil trop neutrudnih psov, ki so jo z glasnim laježem prignali nazaj v njegovo naročje, medtem ko je ta s škotskim naglasom prekinjal. Jeznega preklinjajočega Škota še nisva srečala in česa tako smešnega že dolgo nisva slišala, čeprav tudi razumela nisva dosti.
Culgower - Balchrick
Tega jutra nas je pozdravilo oblačno vreme z občasnim rosenjem. Podali smo se nazaj v že prejšnji dan prevoženo dolino ter nadaljevali proti severozahodu. Doline so z bližanjem proti severu postajale vedno manj obljudene. Nekaj časa je cesti sledila še železnica, tu pa tam je bilo opaziti tudi manjši zaselek ali kakšno osamljeno kmetijo, nato pa je edini znak civilizacije ostal daljnovod. Znašli smo se v široki travnati dolini, polni jezer in rek, kjer so prevladala močvirnata šotasta tla, obkrožena pa je bila z oddaljenimi nizkimi hribi. Dve mesteci, ki sta bili označeni ob tej cesti na zemljevidu sta ostali neopaženi, še ovce so postale prava redkost. Sva pa zato imela priložnost videti slavne Red Deer-e v živo. Nad cesto sta se pasla mama košuta in njen mladič, ki sta se ob zvoku najinega hrumečega kombija ustrašila, nato postala in preverila situacijo (ter se nastavila fotoaparatu), in se končno odločila, da je varneje, če odideta svojo pot. S približevanjem severni obali se je količina jezer zmanjšala, zamenjali so jih gozdički in naselja. Cesto so vsakih nekaj milj prekinjale rešetke, ki so preprečevale živini nenadzorovano menjavanje pašnikov, ter nas pri vožnji čeznje dobro pretresle (kasneje sva ugotovila, da je bolje, če se čez zapeljeva bolj hitro). Na najino veliko veselje sva končno zagledala prve pripadnike škotskega goveda, ki sva se jih že dolgo veselila. Trije rogati junaki so se pasli ob cesti, eden izmed njih pa je bil še posebej zanimiv, saj se je z različno zavitima rogovoma praskal ob reklamni tabli za bližnji hotel. Pot naprej nas je vodila po slikoviti obali proti zahodu. Teren se je večinoma strmo spuščal v morje. Ob kamnito obalo so treskali valovi, vmes pa so se skrivale rajske peščene plaže. V notranjosti se je skrivalo pravo škotsko višavje, preraslo z resjem in skritimi jezerci. Oddaljeni hribi so svoje vrhove skrivali v dežnih oblakih, ki pa so se proti popoldnevu odselili. Ko smo prispeli v Durness, da bi si ogledali slavno Smoo Cave, morsko jamo, ki naj bi bila poseljena že v mezolitiku, so nas pozdravili prvi sončni žarki. Po ograjeni stezi sva se spustila do ogromnega vhoda v jamo. Za razsvetljavo notranjosti je poskrbela kar narava sama, ki je v stropu naredila luknjo. Lesena potka naju je vodila v naslednji prostor, kjer je s površja v jamo bučal slap, ki je nato v obliki potoka tekel iz jame proti morju. Ograjene poti so speljane vse naokrog jame. Pogumni se lahko odpravijo pogledati tudi luknjo, skozi katero teče potok v slap. Čas je bil za kosilo in še malo zahodneje sva odkrila parkirišče z razgledom na čudovito peščeno plažo, označeno s tablo ''Award Winning Beach''. Matjaž se je ob Severnem morju prvič opogumil in pomočil noge v slano vodo (cel dosežek, saj ne mara morja in je zato porabil pol paketa osvežilnih robčkov, da se je rešil soli). Imeli smo priožnost opazovati tudi surferja, ki se je boril z valovi. Na informacijski točki ob parkirišču sva se pozanimala, kako je z dostopom do rta Cape Wrath, kjer je zaliv Kearvaig Bay in čudovita morska katedrala. Dostop je mogoč z ladjo in nato avtobusom, do zaliva pa lahko uporabiš samo svoje noge. Zapeljala sva se do pristanišča (torej ceste, ki se je končala pri morju), preučila urnik odhodov ter ugotovila, da bi za obisk porabila ves naslednji dan. Odločila sva se, da bova to zanimivost pač prešpricala in si raje vzela čas za obisk zaliva Sandwood Bay, do katerega lahko prideš samo po 7km dolgi pešpoti. Ob poti sva se ustavila tudi na vaški črpalki, da obnoviva zaloge vode, ki pa sva jo nato dobila v trgovinici čez cesto, kjer nama jo je lastnik, po tem, ko naju je videl zmedeno hoditi naokoli, prijazno natočil. V mestecu Balchrick sva se vkampirala. Bilo je mrzlo in vetrovno in čeprav tudi midva nisva imela optimalnih bivalnih razmer, sva vseeno sočustvovala s kolesarjem, ki je nedaleč proč postavil šotorček in si na majhnem gorilniku skuhal večerjo. Kot naročeno smo ta večer lahko tudi uživali v predstavi. S pašnika je pobegnila ovca in lastnik je nad njo spustil trop neutrudnih psov, ki so jo z glasnim laježem prignali nazaj v njegovo naročje, medtem ko je ta s škotskim naglasom prekinjal. Jeznega preklinjajočega Škota še nisva srečala in česa tako smešnega že dolgo nisva slišala, čeprav tudi razumela nisva dosti.
Sandwood Beach.
8. dan (20.9.):
Balchrick - Stornoway
Drugo jutro naju je zbudil pasji lajež. Psi so se po včerajšnji uspešni akciji še naprej neumorno podili okrog hiše. Čakal naju je jutranji sprehod do zaliva. Ker je bilo še vedno zelo vetrovno, sva za na pot skuhala čaj in se toplo oblekla. S parkirišča sva se podala proti severu in zvesto sledila kolovozu, saj sva z vsakim korakom izven poti tvegala vodo v čevljih. Poplavljeni pašniki so bili stalnica in ves čas sva lahko občudovala vsaj dve jezeri naenkrat. Ponekod so jezera poplavila tudi pot, v ta namen so bili postavljeni kamni, po katerih sva lahko prečkala vodo. Znašla sva se sama sredi popolne divjine. Vse naokrog so bile travnate doline in jezera in nikjer žive duše. Po dobri uri hoje sva končno zagledala peščen zaliv in jezero, ki sega skoraj do morja. Na plaži sva poiskala zavetje, kjer sva se okrepčala (tudi s peskom ki ga je veter prenašal naokoli) ter občudovala razgled. Na levi se je obala končala s klifom, pred njim pa je v morju ponosno stal kamniti steber Am Buachaille, ter se uspešno boril z butajočimi valovi. Tokrat sem tudi sama zbrala pogum ter potočila noge v mrzlo Severno morje. Ker s sabo nisva imela brisače, sem se bosa odpravila proti travnatim zaplatam (kar je bilo zelo boleče, saj je veter z vso silo nosil pesek v moje noge) in si s šopi trave podplate očistila peska, veter pa je poskrbel za sušenje mokrih nog. Ob povratku naju je ulovil dež, zato sva zavita v vetrovke pospešila korak, po poti pa srečevala vsega hudega navajene domačine, ki so se nama nasmihali, medtem ko so sami gologlavi hodili proti zalivu. Končno nazaj v varnem objemu Eddyja, smo se odpravili naprej ob zahodni obali proti jugu, kjer nas je čakala zopet navadna cesta brez odmikališč. Obdajala nas je hribovita, zelo raznolika pokrajina, vsak pogled je bil drugačen od prejšnjega. V stalnem menjavanju mokrih travnikov, gozdov, jezer ter globoko v notranjost segajočih morskih zalivov, so se skrivala majhna naselja ter ruševine starih gradov. Popoldan smo prispeli v Ullapool in se odločili, da se vkrcamo na trajekt za otok Lewis. Ker naj bi bil bencin na otokih dražji, smo napolnili tank in se vkrcali. Na palubi sva bila priča nesreči, enemu izmed delavcev je navijajoča se vrv zapela nogo in ga vrgla po tleh. K sreči je njegov sodelavec hitro reagiral in ustavil navijanje. Izkazalo se je, da tudi delavcu ni bilo hudega, toda prizor je bil grozljiv. Trajekt je odrinil, midva pa sva se poslavljala od čudovitega mesteca in pokrajine, ki sva jo pustila za sabo. Razburkano morje je tri urno vožnjo spremenilo v pravo muko. Na udobnih foteljih sva premagovala slabost in se kratkočasila s poslušanjem skupine upokojenih Ircev, ki so klepetali ob sosednji mizi. V Stornoway smo prispeli v popolni temi ter uspešno našli kamp (na črpalki, kjer se je izkazalo, da gorivo ni dražje, ampak cenejše, so naju usmerili proti sicer že zaprtem kampu, a prijazen lastnik si je vzel čas ter naju namestil).
Balchrick - Stornoway
Drugo jutro naju je zbudil pasji lajež. Psi so se po včerajšnji uspešni akciji še naprej neumorno podili okrog hiše. Čakal naju je jutranji sprehod do zaliva. Ker je bilo še vedno zelo vetrovno, sva za na pot skuhala čaj in se toplo oblekla. S parkirišča sva se podala proti severu in zvesto sledila kolovozu, saj sva z vsakim korakom izven poti tvegala vodo v čevljih. Poplavljeni pašniki so bili stalnica in ves čas sva lahko občudovala vsaj dve jezeri naenkrat. Ponekod so jezera poplavila tudi pot, v ta namen so bili postavljeni kamni, po katerih sva lahko prečkala vodo. Znašla sva se sama sredi popolne divjine. Vse naokrog so bile travnate doline in jezera in nikjer žive duše. Po dobri uri hoje sva končno zagledala peščen zaliv in jezero, ki sega skoraj do morja. Na plaži sva poiskala zavetje, kjer sva se okrepčala (tudi s peskom ki ga je veter prenašal naokoli) ter občudovala razgled. Na levi se je obala končala s klifom, pred njim pa je v morju ponosno stal kamniti steber Am Buachaille, ter se uspešno boril z butajočimi valovi. Tokrat sem tudi sama zbrala pogum ter potočila noge v mrzlo Severno morje. Ker s sabo nisva imela brisače, sem se bosa odpravila proti travnatim zaplatam (kar je bilo zelo boleče, saj je veter z vso silo nosil pesek v moje noge) in si s šopi trave podplate očistila peska, veter pa je poskrbel za sušenje mokrih nog. Ob povratku naju je ulovil dež, zato sva zavita v vetrovke pospešila korak, po poti pa srečevala vsega hudega navajene domačine, ki so se nama nasmihali, medtem ko so sami gologlavi hodili proti zalivu. Končno nazaj v varnem objemu Eddyja, smo se odpravili naprej ob zahodni obali proti jugu, kjer nas je čakala zopet navadna cesta brez odmikališč. Obdajala nas je hribovita, zelo raznolika pokrajina, vsak pogled je bil drugačen od prejšnjega. V stalnem menjavanju mokrih travnikov, gozdov, jezer ter globoko v notranjost segajočih morskih zalivov, so se skrivala majhna naselja ter ruševine starih gradov. Popoldan smo prispeli v Ullapool in se odločili, da se vkrcamo na trajekt za otok Lewis. Ker naj bi bil bencin na otokih dražji, smo napolnili tank in se vkrcali. Na palubi sva bila priča nesreči, enemu izmed delavcev je navijajoča se vrv zapela nogo in ga vrgla po tleh. K sreči je njegov sodelavec hitro reagiral in ustavil navijanje. Izkazalo se je, da tudi delavcu ni bilo hudega, toda prizor je bil grozljiv. Trajekt je odrinil, midva pa sva se poslavljala od čudovitega mesteca in pokrajine, ki sva jo pustila za sabo. Razburkano morje je tri urno vožnjo spremenilo v pravo muko. Na udobnih foteljih sva premagovala slabost in se kratkočasila s poslušanjem skupine upokojenih Ircev, ki so klepetali ob sosednji mizi. V Stornoway smo prispeli v popolni temi ter uspešno našli kamp (na črpalki, kjer se je izkazalo, da gorivo ni dražje, ampak cenejše, so naju usmerili proti sicer že zaprtem kampu, a prijazen lastnik si je vzel čas ter naju namestil).
Bosta - hiša iz železne dobe.
9. dan (21.9.):
Stornoway - Tarbert
Zjutraj sva Eddyja pognala proti severu otoka. Malo nam je nagajalo oblačno vreme, občasno je tudi rosilo. Pokrajina je večinoma ravna in polna jezer, zato so naselja redka in strnjena. Ob cesti sva zagledala tablo z opisom turističnih znamenitosti in se odločila, da greva pogledati največji samostoječi kamen, ki se dviga celih 6 metrov v višino. Naslednji postanek so bile ruševine stare kmetije na vrhu hriba, kjer smo na poplavljeni cesti pošteno oprali podvozje, pri pešačenju do ruševin pa tudi najine noge. Prispeli smo na najbolj severen rt otoka – Butt of Lewis, ki ga krasi ogromen svetilnik. Tu se ravna pokrajina spremeni v klifasto obalo, v katero butajo valovi. Po zahodni, bolj hriboviti obali, smo se odpravili do Boste – hiše iz železne dobe. Ob poti pa smo s ceste videli enega izmed ''Standing Sotnes'' (krogov stoječih kamnov), ki so posejani po otoku. Ob peščeni obali so na podlagi ostankov in ruševin rekonstruirali eno izmed bivališč iz železne dobe, medtem ko so malo višje še tri ruševine, vse s prekrasnim pogledom na morje. Hišica je bila za ogled že zaprta(odprta samo poleti), zato sva jo lahko občudovala le od zunaj. Ob parkirišču je pokopališče, na katerem sva raziskovala tudi več kot sto let stare nagrobnike. Nato smo se usmerili proti jugu otoka. Pokrajina je bila posejana z nešteto jezeri, ki jih je bilo na trenutke težko ločiti od morskih zalivov, ki so segali globoko v notranjosti otoka. Cesta je vodila čez ''prelaz'' (zadosti strm hrib, da so nas vsi, ki so vozili za nami, prehitevali), na katerem nas je zajel dež z gosto meglo. Ob spustu se je tudi megla razkadila in pred krajem Tarbert smo se usmerili na zahod, proti plaži Hushinish. Kmalu sem odločitev obžalovala, saj je cesta postala zelo ozka, strma in ovinkasta, tudi odmikališča so bila redko posejana. Vodila nas je skozi glamurozna vrata, za njimi so se pojavili nenavadno urejeni vrtovi in kar naenkrat smo se znašli pred dvorcem. Razmišljala sva, kje sva skrenila s poti, nato po ugotovila da cesta pelje naprej mimo dvorca skozi še ena vrata in od tam naprej skozi vasico proti zahodu. Že tako (po mojem mnenju) nevarno cesto so ogrožale tudi povsod prisotne ovce in mladi pripadniki škotskega goveda, ki so se umaknili šele v zadnjem trenutku. Na cilju nas je pričakala prekrasna peščena plaža, ki pa je zaradi vetra in dežja ostala neraziskana. Po isti poti smo se vrnili v mestece Tarbert. Med dvema vasicama je bila ob cesti postavljena tudi mala hišica, osnovna šola. Predvidevam, da je bila lokacija izbrana spet na podlagi 'zlate sredine'. V mestu sva poiskala Inn, kjer sva si privoščila škotsko pivo in topel obrok. Moja večerja je bila borna, za vegetarijance pač ni dosti izbire. Sledilo je iskanje prostora za nočitev, edina bližnja lokacija je bila zelo vetrovna, zato nas je veter celo noč gugal in povzročil, da sva dvakrat preverila, ali sva zategnila ročno in pustila menjalnik v prestavi.
Stornoway - Tarbert
Zjutraj sva Eddyja pognala proti severu otoka. Malo nam je nagajalo oblačno vreme, občasno je tudi rosilo. Pokrajina je večinoma ravna in polna jezer, zato so naselja redka in strnjena. Ob cesti sva zagledala tablo z opisom turističnih znamenitosti in se odločila, da greva pogledati največji samostoječi kamen, ki se dviga celih 6 metrov v višino. Naslednji postanek so bile ruševine stare kmetije na vrhu hriba, kjer smo na poplavljeni cesti pošteno oprali podvozje, pri pešačenju do ruševin pa tudi najine noge. Prispeli smo na najbolj severen rt otoka – Butt of Lewis, ki ga krasi ogromen svetilnik. Tu se ravna pokrajina spremeni v klifasto obalo, v katero butajo valovi. Po zahodni, bolj hriboviti obali, smo se odpravili do Boste – hiše iz železne dobe. Ob poti pa smo s ceste videli enega izmed ''Standing Sotnes'' (krogov stoječih kamnov), ki so posejani po otoku. Ob peščeni obali so na podlagi ostankov in ruševin rekonstruirali eno izmed bivališč iz železne dobe, medtem ko so malo višje še tri ruševine, vse s prekrasnim pogledom na morje. Hišica je bila za ogled že zaprta(odprta samo poleti), zato sva jo lahko občudovala le od zunaj. Ob parkirišču je pokopališče, na katerem sva raziskovala tudi več kot sto let stare nagrobnike. Nato smo se usmerili proti jugu otoka. Pokrajina je bila posejana z nešteto jezeri, ki jih je bilo na trenutke težko ločiti od morskih zalivov, ki so segali globoko v notranjosti otoka. Cesta je vodila čez ''prelaz'' (zadosti strm hrib, da so nas vsi, ki so vozili za nami, prehitevali), na katerem nas je zajel dež z gosto meglo. Ob spustu se je tudi megla razkadila in pred krajem Tarbert smo se usmerili na zahod, proti plaži Hushinish. Kmalu sem odločitev obžalovala, saj je cesta postala zelo ozka, strma in ovinkasta, tudi odmikališča so bila redko posejana. Vodila nas je skozi glamurozna vrata, za njimi so se pojavili nenavadno urejeni vrtovi in kar naenkrat smo se znašli pred dvorcem. Razmišljala sva, kje sva skrenila s poti, nato po ugotovila da cesta pelje naprej mimo dvorca skozi še ena vrata in od tam naprej skozi vasico proti zahodu. Že tako (po mojem mnenju) nevarno cesto so ogrožale tudi povsod prisotne ovce in mladi pripadniki škotskega goveda, ki so se umaknili šele v zadnjem trenutku. Na cilju nas je pričakala prekrasna peščena plaža, ki pa je zaradi vetra in dežja ostala neraziskana. Po isti poti smo se vrnili v mestece Tarbert. Med dvema vasicama je bila ob cesti postavljena tudi mala hišica, osnovna šola. Predvidevam, da je bila lokacija izbrana spet na podlagi 'zlate sredine'. V mestu sva poiskala Inn, kjer sva si privoščila škotsko pivo in topel obrok. Moja večerja je bila borna, za vegetarijance pač ni dosti izbire. Sledilo je iskanje prostora za nočitev, edina bližnja lokacija je bila zelo vetrovna, zato nas je veter celo noč gugal in povzročil, da sva dvakrat preverila, ali sva zategnila ročno in pustila menjalnik v prestavi.
Ovce, stalne ovire škotskih cest.
10. dan (22.9.):
Tarbert - Totscore
Noč smo vsi trije srečno preživeli. Tega dne sva imela v načrtu otok Skye. Ker je bil trajekt iz Tarberta šele ob 16h popoldan (bila je nedelja), smo se odpravili na raziskovanje otoka Harris. Spet je prevladala enopasovnica z odmikališči, ki nas je popeljala po zahodni obali otoka mimo čudovitih peščenih plaž, ki jih je prekinjala črna skalna obala. Notranjost otoka je bila hribčkasta in travnata, tu so svojo prevlado dokazovale črnoglave rogate ovce, ki se s ceste, razen v res nujnem primeru, raje niso umaknile. Nazaj smo se vrnili po vzhodni obali, ki je bila večinoma kamnita, z globokimi zalivi in oranžno obrobo, ki jo je razkrila oseka, ter redko posejanimi majhnimi hišicami. Zapeljali smo se še na z mostom povezan otoček Scalpay vzhodno od pristanišča ter si ob povratku poiskali prostor za kosilo. Imela sva čas tudi za sproščanje, zato je ob kosilu po grlu steklo tudi pivo ali dve, hkrati pa sva uživala v čudovitem razgledu na jezero in hribe, zavite v nizke oblake. Odhod trajekta je prišel še prekmalu in čas je bil, da odrinemo. S trajekta smo opazovali oddaljujočo se obalo in male otočke, mimo katerih je trajekt spretno manevriral. Medtem ko si je Eddy privoščil več kot zaslužen počitek, so tri bolj moderna prevozna sredstva celo pot z ušesa parajočim alarmom paničarila zaradi tresenja. Ker nas ni obkrožalo nič drugega kot morje, sva se z Matjažem odpravila v toplo notranjost in si privoščila sladoled, jaz pa sem s strašanskim optimizmom zrla skozi okno in opazovala gladino za kakršnim koli znakom živih bitij oceana. Na otoku nas je pričakalo slabo vreme, zato sva se odločila, da vožnjo po otoku Skye pustiva za naslednji dan ter se raje bolj zgodaj vkampirava. Odločitev je bila dobra, saj sva več kot eno uro vozila gor in dol po cesti ter iskala pravo mesto za prenočitev. V tem brezglavem iskanju sva na cesti srečala še enega rogatega Škota. Pristavila sva ob robu ceste in se mu s strahospoštovanjem približala, da bi ga pobožala, ob znaku kakršne koli sovražnosti pripravljena na beg. Pa sva ugotovila, da se gospod še bolj boji naju kot midva njega, tako da sva ga lahko samo od daleč pozdravila in občudovala njegove vrstnike na bližnjem pašniku. Odkrila sva tudi čudovite male stare hiške, pokrite s slamo, belim ometom in kamnitimi robovi, kar za se preselit! Zvečer je mimo nas pripeljal terenec in z močno lučjo osvetljeval hrib nad nami, nato je peljal še po spodnji cesti in tudi osvetljeval pokrajino okoli sebe, kot da bi nekoga ali nekaj iskal. Prestrašena sva se pobrala v kombi in zaključila dan.
Tarbert - Totscore
Noč smo vsi trije srečno preživeli. Tega dne sva imela v načrtu otok Skye. Ker je bil trajekt iz Tarberta šele ob 16h popoldan (bila je nedelja), smo se odpravili na raziskovanje otoka Harris. Spet je prevladala enopasovnica z odmikališči, ki nas je popeljala po zahodni obali otoka mimo čudovitih peščenih plaž, ki jih je prekinjala črna skalna obala. Notranjost otoka je bila hribčkasta in travnata, tu so svojo prevlado dokazovale črnoglave rogate ovce, ki se s ceste, razen v res nujnem primeru, raje niso umaknile. Nazaj smo se vrnili po vzhodni obali, ki je bila večinoma kamnita, z globokimi zalivi in oranžno obrobo, ki jo je razkrila oseka, ter redko posejanimi majhnimi hišicami. Zapeljali smo se še na z mostom povezan otoček Scalpay vzhodno od pristanišča ter si ob povratku poiskali prostor za kosilo. Imela sva čas tudi za sproščanje, zato je ob kosilu po grlu steklo tudi pivo ali dve, hkrati pa sva uživala v čudovitem razgledu na jezero in hribe, zavite v nizke oblake. Odhod trajekta je prišel še prekmalu in čas je bil, da odrinemo. S trajekta smo opazovali oddaljujočo se obalo in male otočke, mimo katerih je trajekt spretno manevriral. Medtem ko si je Eddy privoščil več kot zaslužen počitek, so tri bolj moderna prevozna sredstva celo pot z ušesa parajočim alarmom paničarila zaradi tresenja. Ker nas ni obkrožalo nič drugega kot morje, sva se z Matjažem odpravila v toplo notranjost in si privoščila sladoled, jaz pa sem s strašanskim optimizmom zrla skozi okno in opazovala gladino za kakršnim koli znakom živih bitij oceana. Na otoku nas je pričakalo slabo vreme, zato sva se odločila, da vožnjo po otoku Skye pustiva za naslednji dan ter se raje bolj zgodaj vkampirava. Odločitev je bila dobra, saj sva več kot eno uro vozila gor in dol po cesti ter iskala pravo mesto za prenočitev. V tem brezglavem iskanju sva na cesti srečala še enega rogatega Škota. Pristavila sva ob robu ceste in se mu s strahospoštovanjem približala, da bi ga pobožala, ob znaku kakršne koli sovražnosti pripravljena na beg. Pa sva ugotovila, da se gospod še bolj boji naju kot midva njega, tako da sva ga lahko samo od daleč pozdravila in občudovala njegove vrstnike na bližnjem pašniku. Odkrila sva tudi čudovite male stare hiške, pokrite s slamo, belim ometom in kamnitimi robovi, kar za se preselit! Zvečer je mimo nas pripeljal terenec in z močno lučjo osvetljeval hrib nad nami, nato je peljal še po spodnji cesti in tudi osvetljeval pokrajino okoli sebe, kot da bi nekoga ali nekaj iskal. Prestrašena sva se pobrala v kombi in zaključila dan.
Kilt Rock.
11. dan (23.9.):
Totscore - Loch Cluanie
Zbudila sva se v še vedno oblačno jutro, a vsaj dež je ponehal. Zjutraj sva si na poti proti severu otoka ogledala ''Museum of Island Life'' – muzej življenja na otoku. Muzej je pravzaprav skupina kamnitih, s slamo pokritih hišic in v vsaki je predstavljen en del življenja (tkalnica, hlev, kovačija, bivalni prostori, šolanje, arheološke najdbe). Notranjost hišic je opremljena s starim orodjem in lutkami, ki uprizarjajo delo. Vreme se je začelo izboljševati, le veriga hribov v notranjosti otoka je bila še vedno zavita v trmaste oblake. Po vzhodni obali smo se podali na jug in se ustavili pri ''Kilt Rock'' – slapu, ki pada iz klifa v morje. Odpravila sva se na ploščad, s katere je slap lepo opazen. Voda naredi 50 metrski spust v kristalno čisto morje. Barve klifov, ki se raztezajo proti severu in jugu, se prelivajo iz zelene v rumeno in oranžno. Veličasten prizor, ki se ga ne moreš nagledati. Nadaljevali smo proti jugu in občudovali pokrajino s ceste. Naslednja točka na seznamu ogledov je bil ''The Old Man of Storr'' – navpična skalna skulptura ob vznožju hriba. Cesta je vijugala po pokrajini med travniki, jezeri in gozdovi in nenadoma sva ga nepričakovano zagledala. Mogočna pojava se je skrivala tik pod oblaki. Šokirani zaradi glomaznosti skalnega stolpa in presenečenja (nisva pričakovala, da bo viden s ceste) sva se težko ločila od njega, toda cesta naju je vabila naprej proti jugu. V slikovitem mestecu Portree smo zavili spet proti severu in na zahod, cilj je namreč bil rt ''Neist Point''. Vreme se je slabšalo in po razriti cesti smo prispeli na parkirišče. Ker je skalna gmota zakrivala pogled na svetilnik, sva se povzpela na bližnji klif. Vsak prehojen meter je razkril nov delček prizora in končno sva ga zagledala v vsej svoji lepoti – ''Neist Point Lighthouse''. Sicer megleno vreme je podobo naredilo še bolj skrivnostno in kar težko se je bilo nagledati prizora, ki si ga prej toliko časa lahko občudoval samo na fotografijah. Skalne pečine so se na eni strani strmo spuščale v morje, na drugi pa oblikovale travnike (seveda ovce niso manjkale in prav neverjetno je, kam vse grejo v iskanju hrane; očitno jih prepadi prav nič ne motijo). Ko sva se svetilnika naobčudovala in nafotografirala, sva se spustila nazaj k Eddyju. Vse točke ogledov na otoku Skye so bile odkljukane, sledila je pot na 'tavelik otok' (ne morem reči celina, ker to ni). Tedaj še nisva vedela, da je Skye skrival še dosti svojih lepot, ki jih je bil pripravljen deliti z nama. Poslovila sva se od klifaste obale in se podala v notranjost otoka in zgodil se je nepričakovan obrat. Vreme se je v trenutku polepšalo, posijalo je sonce in razkrilo 'gorsko' verigo notranjosti otoka ter pokrajino obarvalo v žive barve. Pred nami se je prikazala nova stran otoka. Sivim hribom smo se vse bolj približevali, obkrožali so nas rumeni travniki, zeleni gozdovi in sinje modro nebo. Ostala sva brez besed in uživala v čarobnosti otoka. Še prekmalu smo spet prišli do morja in počasi je prišel čas odhoda. Ob obali so bile posejane številne hišice s čudovitim razgledom na morje in hribe v ozadju. Preden smo otok zapustili sva naredila še zadnji postanek in občudovala razgled. Nato pa čez most in samo še en postanek preden otok izgubimo izpred oči. Žalostna, da ga zapuščava, sva naredila še en 'fotoshooting' z otokom, nato pa se podala novim dogodivščinam naproti. Pot nas je vodila na vzhod in kmalu sva zagledala slavni ''Eilean Donan''. Zahajajoče sonce je pokrajino odelo v tople oranžne barve in pogled na grad je bil preprosto čudovit, iz minute v minuto pa je prizor postajal še bolj čaroben. To je bila dobra tolažba po Skye-u in prepričana, da je pred nama še veliko lepot, sva se odpravila naprej. Peljali smo se mimo mogočnega pogorja ''Five Sisters'' v dolino ''Glen Shiel'' in ob jezeru ''Loch Cluanie'' našli odličen prostor za prenočišče. Makadamsko parkirišče s pogledom na jezero, obkroženo s hribi, je bilo kot nalašč za prenočitev. Zadnje minute dneva sva preživela zunaj (za spremembo naju ni treslo od mraza) ob pivu in čudovitem razgledu. Edina tegoba večera so bile majhne mušice, ki so naju obletavale. Šele naslednji dan sva izvedela, zakaj sva bila edina zunaj, vsi ostali pa na varnem v svojih vozilih. Preostanek dopusta sem naokrog hodila z obrazom popikanim od mušic, medtem ko Matjažu, ki je na tovrstne nadloge imun, seveda ni bilo nič.
Totscore - Loch Cluanie
Zbudila sva se v še vedno oblačno jutro, a vsaj dež je ponehal. Zjutraj sva si na poti proti severu otoka ogledala ''Museum of Island Life'' – muzej življenja na otoku. Muzej je pravzaprav skupina kamnitih, s slamo pokritih hišic in v vsaki je predstavljen en del življenja (tkalnica, hlev, kovačija, bivalni prostori, šolanje, arheološke najdbe). Notranjost hišic je opremljena s starim orodjem in lutkami, ki uprizarjajo delo. Vreme se je začelo izboljševati, le veriga hribov v notranjosti otoka je bila še vedno zavita v trmaste oblake. Po vzhodni obali smo se podali na jug in se ustavili pri ''Kilt Rock'' – slapu, ki pada iz klifa v morje. Odpravila sva se na ploščad, s katere je slap lepo opazen. Voda naredi 50 metrski spust v kristalno čisto morje. Barve klifov, ki se raztezajo proti severu in jugu, se prelivajo iz zelene v rumeno in oranžno. Veličasten prizor, ki se ga ne moreš nagledati. Nadaljevali smo proti jugu in občudovali pokrajino s ceste. Naslednja točka na seznamu ogledov je bil ''The Old Man of Storr'' – navpična skalna skulptura ob vznožju hriba. Cesta je vijugala po pokrajini med travniki, jezeri in gozdovi in nenadoma sva ga nepričakovano zagledala. Mogočna pojava se je skrivala tik pod oblaki. Šokirani zaradi glomaznosti skalnega stolpa in presenečenja (nisva pričakovala, da bo viden s ceste) sva se težko ločila od njega, toda cesta naju je vabila naprej proti jugu. V slikovitem mestecu Portree smo zavili spet proti severu in na zahod, cilj je namreč bil rt ''Neist Point''. Vreme se je slabšalo in po razriti cesti smo prispeli na parkirišče. Ker je skalna gmota zakrivala pogled na svetilnik, sva se povzpela na bližnji klif. Vsak prehojen meter je razkril nov delček prizora in končno sva ga zagledala v vsej svoji lepoti – ''Neist Point Lighthouse''. Sicer megleno vreme je podobo naredilo še bolj skrivnostno in kar težko se je bilo nagledati prizora, ki si ga prej toliko časa lahko občudoval samo na fotografijah. Skalne pečine so se na eni strani strmo spuščale v morje, na drugi pa oblikovale travnike (seveda ovce niso manjkale in prav neverjetno je, kam vse grejo v iskanju hrane; očitno jih prepadi prav nič ne motijo). Ko sva se svetilnika naobčudovala in nafotografirala, sva se spustila nazaj k Eddyju. Vse točke ogledov na otoku Skye so bile odkljukane, sledila je pot na 'tavelik otok' (ne morem reči celina, ker to ni). Tedaj še nisva vedela, da je Skye skrival še dosti svojih lepot, ki jih je bil pripravljen deliti z nama. Poslovila sva se od klifaste obale in se podala v notranjost otoka in zgodil se je nepričakovan obrat. Vreme se je v trenutku polepšalo, posijalo je sonce in razkrilo 'gorsko' verigo notranjosti otoka ter pokrajino obarvalo v žive barve. Pred nami se je prikazala nova stran otoka. Sivim hribom smo se vse bolj približevali, obkrožali so nas rumeni travniki, zeleni gozdovi in sinje modro nebo. Ostala sva brez besed in uživala v čarobnosti otoka. Še prekmalu smo spet prišli do morja in počasi je prišel čas odhoda. Ob obali so bile posejane številne hišice s čudovitim razgledom na morje in hribe v ozadju. Preden smo otok zapustili sva naredila še zadnji postanek in občudovala razgled. Nato pa čez most in samo še en postanek preden otok izgubimo izpred oči. Žalostna, da ga zapuščava, sva naredila še en 'fotoshooting' z otokom, nato pa se podala novim dogodivščinam naproti. Pot nas je vodila na vzhod in kmalu sva zagledala slavni ''Eilean Donan''. Zahajajoče sonce je pokrajino odelo v tople oranžne barve in pogled na grad je bil preprosto čudovit, iz minute v minuto pa je prizor postajal še bolj čaroben. To je bila dobra tolažba po Skye-u in prepričana, da je pred nama še veliko lepot, sva se odpravila naprej. Peljali smo se mimo mogočnega pogorja ''Five Sisters'' v dolino ''Glen Shiel'' in ob jezeru ''Loch Cluanie'' našli odličen prostor za prenočišče. Makadamsko parkirišče s pogledom na jezero, obkroženo s hribi, je bilo kot nalašč za prenočitev. Zadnje minute dneva sva preživela zunaj (za spremembo naju ni treslo od mraza) ob pivu in čudovitem razgledu. Edina tegoba večera so bile majhne mušice, ki so naju obletavale. Šele naslednji dan sva izvedela, zakaj sva bila edina zunaj, vsi ostali pa na varnem v svojih vozilih. Preostanek dopusta sem naokrog hodila z obrazom popikanim od mušic, medtem ko Matjažu, ki je na tovrstne nadloge imun, seveda ni bilo nič.
Zasluženo pivo v pivnici The Grog & Gruel v mestu Fort William.
12. dan (24.9.):
Loch Cluanie - Inverbeg
Zjutraj se je med vrhovi hribov zadrževala megla. Da smo prišli v dolino Glen More, smo se morali povzpeti čez prelaz, kjer smo padli v objem goste megle. Ta se nas je držala do spusta v dolino in vsa drevesa so izgledala prav grozljiva, še posebej ob jezeru, kjer je bilo, kot da bi zašli v Jurassic Park. Nekaj milj pred Fort Williamom so se nizki oblaki razkadili in zopet se je pokazalo sonce. Eddyja sva pustila na parkirišču blizu centra mesta in se odpravila na ogled. Presenečena sva ugotovila, da je center pravzaprav ena ulica, katero sva prehodila v zelo kratkem času. Na najino srečo je bila ulica polna turističnih trgovinic, kjer sva lahko nakupila spominčke za domov, ter slastne škotske maslene piškote – Walker's Shortbread. Utrujena od šopinga sva se odločila, da se okrepčava v pivnici ''The Grog & Gruel'', ki je bila olepšana s podobami divjih in domačih prašičkov, za šankom pa so viseli trije domačini. Usedla sva se za mizo in zamišljeno preučevala ponudbo piv ter ugotovila, da bo najbolje, če izbiro prepustiva natakarju. Po dobrih desetih minutah sedenja in razmišljanja, kje natakar je in zakaj naju dekle za šankom ne postreže, ampak raje strmi v svoj pametni telefon, sem na meniju končno opazila, da se naročila prejemajo na šanku. Matjaž se je opogumil in odšel naročiti dve pivi in pico, ker pa piv ni poznal, nama je dekle pripravilo pravo pokušino piv, da sva se lažje odločila. S pivom na mizi sva lažje pričakala pico, nato pa dobre volje odkorakala iz pivnice. Na turistični točki sva rezervirala trajekt za nazaj domov, nato pa smo se odpravili na zahod po ''Road to the Isles'' – cesti do otokov. Hotela sva poiskati slavni železniški most v bližini mesteca Glenfinnan, na katerem so snemali Harryja Potterja. Cesta je sledila zalivu in tam, kjer se cesta približa jezeru, bi moral biti most. Peljali smo se mimo brez da bi ga opazili, zato sem v naslednji okrepčevalnici ob cesti vprašala za pot, pa so se mi natakarica in oba obiskovalca samo smejali, nato pa pojasnili, da je pred petimi minutami vstopil turist z istim vprašanjem. Prijazno so me poslali po poti nazaj in res se je most skrival v dolini ob jezeru. Naredila sva kratek sprehod ter si ga ogledala, nato pa se odpravila nazaj proti mestu in proti jugu v Glencoe. Slavno dolino so obkrožali mogočni hribi, z vrhovi v oblakih. Travnata dolina se je počasi razširila in razkrila so se jezera. Sledili smo cesti proti jugu in se ob jezeru Loch Lomond pred krajem Inverbeg (ki je pravzaprav bil kamp), ustavili, da bi prenočili. Zvečer sva se sprehajala po kampu med hišicami do jezera. To je bila naša zadnja noč na Škotskem.
Loch Cluanie - Inverbeg
Zjutraj se je med vrhovi hribov zadrževala megla. Da smo prišli v dolino Glen More, smo se morali povzpeti čez prelaz, kjer smo padli v objem goste megle. Ta se nas je držala do spusta v dolino in vsa drevesa so izgledala prav grozljiva, še posebej ob jezeru, kjer je bilo, kot da bi zašli v Jurassic Park. Nekaj milj pred Fort Williamom so se nizki oblaki razkadili in zopet se je pokazalo sonce. Eddyja sva pustila na parkirišču blizu centra mesta in se odpravila na ogled. Presenečena sva ugotovila, da je center pravzaprav ena ulica, katero sva prehodila v zelo kratkem času. Na najino srečo je bila ulica polna turističnih trgovinic, kjer sva lahko nakupila spominčke za domov, ter slastne škotske maslene piškote – Walker's Shortbread. Utrujena od šopinga sva se odločila, da se okrepčava v pivnici ''The Grog & Gruel'', ki je bila olepšana s podobami divjih in domačih prašičkov, za šankom pa so viseli trije domačini. Usedla sva se za mizo in zamišljeno preučevala ponudbo piv ter ugotovila, da bo najbolje, če izbiro prepustiva natakarju. Po dobrih desetih minutah sedenja in razmišljanja, kje natakar je in zakaj naju dekle za šankom ne postreže, ampak raje strmi v svoj pametni telefon, sem na meniju končno opazila, da se naročila prejemajo na šanku. Matjaž se je opogumil in odšel naročiti dve pivi in pico, ker pa piv ni poznal, nama je dekle pripravilo pravo pokušino piv, da sva se lažje odločila. S pivom na mizi sva lažje pričakala pico, nato pa dobre volje odkorakala iz pivnice. Na turistični točki sva rezervirala trajekt za nazaj domov, nato pa smo se odpravili na zahod po ''Road to the Isles'' – cesti do otokov. Hotela sva poiskati slavni železniški most v bližini mesteca Glenfinnan, na katerem so snemali Harryja Potterja. Cesta je sledila zalivu in tam, kjer se cesta približa jezeru, bi moral biti most. Peljali smo se mimo brez da bi ga opazili, zato sem v naslednji okrepčevalnici ob cesti vprašala za pot, pa so se mi natakarica in oba obiskovalca samo smejali, nato pa pojasnili, da je pred petimi minutami vstopil turist z istim vprašanjem. Prijazno so me poslali po poti nazaj in res se je most skrival v dolini ob jezeru. Naredila sva kratek sprehod ter si ga ogledala, nato pa se odpravila nazaj proti mestu in proti jugu v Glencoe. Slavno dolino so obkrožali mogočni hribi, z vrhovi v oblakih. Travnata dolina se je počasi razširila in razkrila so se jezera. Sledili smo cesti proti jugu in se ob jezeru Loch Lomond pred krajem Inverbeg (ki je pravzaprav bil kamp), ustavili, da bi prenočili. Zvečer sva se sprehajala po kampu med hišicami do jezera. To je bila naša zadnja noč na Škotskem.
Hadrijanov zid.
13. dan (25.9.):
Inverbeg - Bennett Head
Zjutraj sva se odpeljala malo južneje do najlepše škotske vasice Luss, kjer sva se sprehajala med idiličnimi kamnitimi hiškami z urejenimi vrtički ter obiskovala trgovinice s spominki. Pot smo nadaljevali proti jugu, po zahodni strani mimo Glasgowa (čudež, da se v vsej zmedi avtocest in obvozov nismo izgubili), pokrajina je vedno bolj delovala angleško. Zadnji postanek na Škotskem je bil v mestu Dumfries, kjer sva obiskala trgovski center in kupila različne vrste škotskega piva za domov. Pot smo nadaljevali na jug do angleške meje, nato pa pred mestom Carlisle zavili na vzhod, da bi spet poiskali Hadrijanov zid. V mestecu Brampton sem prijaznega mimoidočega povprašala, kje je zid najlepše viden. Predlagal je, da naju naslednji dan z veseljem popelje tja, danes žal nima časa, ko pa sem mu razložila da potujeva na jug, mi je opisal pot do najbližjih ostankov in nama zaželel prijetno potovanje. Po njegovih napotkih sva kmalu prišla do ruševin trdnjave in nato po cesti sledila zidu do še enih ostankov trdnjave, kjer sva se ustavila in sprehodila po zidu. V tej idilični angleški pokrajini sva si lahko predstavljala, kako se je zid vil iz ene na drugo stran ter razdeljeval deželo. Po isti poti smo se vrnili proti Carlisle-u in se podali naprej proti jugu. Med potjo sva že oprezala za kampom, a ga pred mestecem Penrith nisva opazila. Že v temi sem na črpalki vprašala za pot do najbližjega kampa in poslali so naju proti kraju Pooley Bridge. Kar naenkrat so bile table za kamp vsepovsod in ena izmed njih nas je peljala po klancu navzgor do vhoda v kamp. Lastnika ni bilo doma, je pa na vratih pustil obvestilo, da naj se novi gostje kar nastanijo, plačali bodo že zjutraj. Eddyja sva parkirala na najbližjo parcelo in odšla pod topel tuš, nato pa si privoščila večerjo, ki sva jo skuhala v zato namenjenem pokritem delu kampa, saj je pričelo deževati. V tem času je prišel tudi lastnik in vse smo se zmenili že istega večera.
Inverbeg - Bennett Head
Zjutraj sva se odpeljala malo južneje do najlepše škotske vasice Luss, kjer sva se sprehajala med idiličnimi kamnitimi hiškami z urejenimi vrtički ter obiskovala trgovinice s spominki. Pot smo nadaljevali proti jugu, po zahodni strani mimo Glasgowa (čudež, da se v vsej zmedi avtocest in obvozov nismo izgubili), pokrajina je vedno bolj delovala angleško. Zadnji postanek na Škotskem je bil v mestu Dumfries, kjer sva obiskala trgovski center in kupila različne vrste škotskega piva za domov. Pot smo nadaljevali na jug do angleške meje, nato pa pred mestom Carlisle zavili na vzhod, da bi spet poiskali Hadrijanov zid. V mestecu Brampton sem prijaznega mimoidočega povprašala, kje je zid najlepše viden. Predlagal je, da naju naslednji dan z veseljem popelje tja, danes žal nima časa, ko pa sem mu razložila da potujeva na jug, mi je opisal pot do najbližjih ostankov in nama zaželel prijetno potovanje. Po njegovih napotkih sva kmalu prišla do ruševin trdnjave in nato po cesti sledila zidu do še enih ostankov trdnjave, kjer sva se ustavila in sprehodila po zidu. V tej idilični angleški pokrajini sva si lahko predstavljala, kako se je zid vil iz ene na drugo stran ter razdeljeval deželo. Po isti poti smo se vrnili proti Carlisle-u in se podali naprej proti jugu. Med potjo sva že oprezala za kampom, a ga pred mestecem Penrith nisva opazila. Že v temi sem na črpalki vprašala za pot do najbližjega kampa in poslali so naju proti kraju Pooley Bridge. Kar naenkrat so bile table za kamp vsepovsod in ena izmed njih nas je peljala po klancu navzgor do vhoda v kamp. Lastnika ni bilo doma, je pa na vratih pustil obvestilo, da naj se novi gostje kar nastanijo, plačali bodo že zjutraj. Eddyja sva parkirala na najbližjo parcelo in odšla pod topel tuš, nato pa si privoščila večerjo, ki sva jo skuhala v zato namenjenem pokritem delu kampa, saj je pričelo deževati. V tem času je prišel tudi lastnik in vse smo se zmenili že istega večera.
Stonehenge.
14. dan (26.9.):
Bennett Head - Salisbury
Šele zjutraj sva imela priložnost občudovati pokrajino, saj sva bila v Lake District Nacionalnem parku. Hribovita gozdna pokrajina z jezerom in pašniki v dolini je polepšala oblačno jutro. Odpravili smo se na avtocesto, saj je bila pred nami dolga pot na jug Anglije. Avtocesti smo sledili mimo Liverpoola in Birminghama. Na avtocesti sem se spet opogumila in poprijela za volan, a sem v prvem krožnem križišču (ugotovila sva, da očitno nisva več na avtocesti) zagnala paniko, saj nisem vedela kam se postaviti in kam zaviti, zato se je moj podvig kaj kmalu in klavrno končal. GPS nas je varno pripeljal do mesteca Amesbury (jugozahodno od Londona), kjer sva sledila tablam za Stonehenge. Kmalu sva ga s ceste na hribu tudi zagledala. Na vhodu sva ugotovila, da imajo odprto samo še 20 minut (do 18h), a sva imela dovolj časa, da sva si ga v miru ogledala. Sicer se med kamni ni dovoljeno sprehajati, je pa zato urejena pot okrog spomenika. Kako so ljudje lahko to zgradili brez moderne mehanizacije mi ni bilo jasno, saj so te skalne klade res gromozanske. Naslednji podvig je bil iskanje kampa. Podala sva se na jug proti mestu Salisbury, kjer sva se več kot eno uro zgubljala po mestu in iskala kamp. Ko sva ga končno našla, naju je lastnica še okregala, češ da bi lahko na tako dolgi poti že prej našli kamp. K sreči je bil njen mož prijaznejši ter naju je pospremil na najino mesto. Privoščila sva si topel tuš v za spremembo ogrevani kopalnici, kjer je učinek tople vode držal dlje kot običajno, ko te je zmrazilo že isti hip, ko si zaprl vodo. Nova pridobitev je bila po dveh tednih mraza več kot zelo dobrodošla.
Bennett Head - Salisbury
Šele zjutraj sva imela priložnost občudovati pokrajino, saj sva bila v Lake District Nacionalnem parku. Hribovita gozdna pokrajina z jezerom in pašniki v dolini je polepšala oblačno jutro. Odpravili smo se na avtocesto, saj je bila pred nami dolga pot na jug Anglije. Avtocesti smo sledili mimo Liverpoola in Birminghama. Na avtocesti sem se spet opogumila in poprijela za volan, a sem v prvem krožnem križišču (ugotovila sva, da očitno nisva več na avtocesti) zagnala paniko, saj nisem vedela kam se postaviti in kam zaviti, zato se je moj podvig kaj kmalu in klavrno končal. GPS nas je varno pripeljal do mesteca Amesbury (jugozahodno od Londona), kjer sva sledila tablam za Stonehenge. Kmalu sva ga s ceste na hribu tudi zagledala. Na vhodu sva ugotovila, da imajo odprto samo še 20 minut (do 18h), a sva imela dovolj časa, da sva si ga v miru ogledala. Sicer se med kamni ni dovoljeno sprehajati, je pa zato urejena pot okrog spomenika. Kako so ljudje lahko to zgradili brez moderne mehanizacije mi ni bilo jasno, saj so te skalne klade res gromozanske. Naslednji podvig je bil iskanje kampa. Podala sva se na jug proti mestu Salisbury, kjer sva se več kot eno uro zgubljala po mestu in iskala kamp. Ko sva ga končno našla, naju je lastnica še okregala, češ da bi lahko na tako dolgi poti že prej našli kamp. K sreči je bil njen mož prijaznejši ter naju je pospremil na najino mesto. Privoščila sva si topel tuš v za spremembo ogrevani kopalnici, kjer je učinek tople vode držal dlje kot običajno, ko te je zmrazilo že isti hip, ko si zaprl vodo. Nova pridobitev je bila po dveh tednih mraza več kot zelo dobrodošla.
Pot domov.
15. in 16. dan (27. in 28.9.):
Salisbury - Nova Gorica
Prišel je dan odhoda z otoka, ob 17h popoldan smo imeli rezerviran trajekt. Brez sile smo se napotili nazaj na avtocesto proti vzhodu, uspešno premagali prometno obvoznico okoli Londona ter prispeli do Doverja. Seznanjeni z mestom smo se odpeljali do grada, kamor pa dostop z vozilom ni bil dovoljen, zato smo se odpeljali naprej nad klife. Nad pečinami smo ob cesti naredili postanek, nato pa je bil kmalu čas za odhod. V pristanišču so Eddyja pregledali, na hitro smo morali odpreti omarice in pokazati vsebino, a bolj kot to jih je zanimalo, kam gremo in bili so navdušeni nad našim potovanjem. Izplutje trajekta iz varnega zavetja pristanišča je bilo strah vzbujajoče, saj se je trajekt iz nama neznanega razloga krepko povesil na levo stran. Vsi prisotni smo se morali oprijeti stolov da nismo zdrseli vstran. Medtem sem v strahu razmišljala o Eddyjevi usodi, če se trajekt prevrne, Matjaž pa se je psihično pripravljal za skok čez palubo v morje, v kolikor bi se trajekt nagnil še bolj. Vsem nam je vidno odleglo, ko se je trajekt zopet normaliziral v svoj običajni položaj. Po tem je vožnja brez težav in hitro minila in kmalu smo pristali na celini. Ker smo se prvi vkrcali, smo se tudi prvi izkrcali in zopet je se je bilo treba privaditi vožnji po desni. Pred nami je bila ponovno skoraj 1350km dolga ista pot nazaj domov, del potovanja, za katerega smo si želeli, da bi bil že za nami. Predvidena je bila brez postankov, zato sva izmenično vozila in spala, popoldan pa končno prispela domov.
Število prevoženih kilometrov: cca. 6208km
Salisbury - Nova Gorica
Prišel je dan odhoda z otoka, ob 17h popoldan smo imeli rezerviran trajekt. Brez sile smo se napotili nazaj na avtocesto proti vzhodu, uspešno premagali prometno obvoznico okoli Londona ter prispeli do Doverja. Seznanjeni z mestom smo se odpeljali do grada, kamor pa dostop z vozilom ni bil dovoljen, zato smo se odpeljali naprej nad klife. Nad pečinami smo ob cesti naredili postanek, nato pa je bil kmalu čas za odhod. V pristanišču so Eddyja pregledali, na hitro smo morali odpreti omarice in pokazati vsebino, a bolj kot to jih je zanimalo, kam gremo in bili so navdušeni nad našim potovanjem. Izplutje trajekta iz varnega zavetja pristanišča je bilo strah vzbujajoče, saj se je trajekt iz nama neznanega razloga krepko povesil na levo stran. Vsi prisotni smo se morali oprijeti stolov da nismo zdrseli vstran. Medtem sem v strahu razmišljala o Eddyjevi usodi, če se trajekt prevrne, Matjaž pa se je psihično pripravljal za skok čez palubo v morje, v kolikor bi se trajekt nagnil še bolj. Vsem nam je vidno odleglo, ko se je trajekt zopet normaliziral v svoj običajni položaj. Po tem je vožnja brez težav in hitro minila in kmalu smo pristali na celini. Ker smo se prvi vkrcali, smo se tudi prvi izkrcali in zopet je se je bilo treba privaditi vožnji po desni. Pred nami je bila ponovno skoraj 1350km dolga ista pot nazaj domov, del potovanja, za katerega smo si želeli, da bi bil že za nami. Predvidena je bila brez postankov, zato sva izmenično vozila in spala, popoldan pa končno prispela domov.
Število prevoženih kilometrov: cca. 6208km
