1. in 2. dan (19. in 20.6.):
Nova Gorica - Glumslöv

Pakiranje in opravljanje končnih priprav v zadnjem trenutku je v teh letih postala že tradicija naših potovanj, tako smo zopet štartali uro pozneje kot načrtovano, ob 17h. Matjaž mi je vozniški stolček (po tem, ko so po skoraj 12 urah vožnje učinki enegrijskih pijač popustili) predal nekaj pred 5h zjutraj, nekje med Nurnbergom in Berlinom. Do Berlina sem nato, k sreči že v dnevni svetlobi (a kljub temu s težkimi očmi), zvozila jaz. Okrog 8h sva se zopet zamenjala in med vožnjo po neskončni ravnici sem poskušala loviti minute spanca. Po 18 urah vožnje sva kljub zamujanju na štartu prispela 4 ure predčasno v Rostock ter do 15h čakala na trajekt. 6 urna vožnja s trajektom je bila na najino srečo popolnoma mirna, uspela sva se za prvo silo naspati. Kmalu po pristanku v mestecu Trelleborg na Švedskem sva zaslišala nezdravo topotanje v Eddyjevem zadnjem desnem kolesu. Odločila sva se, da je spanec najbolj pomemben, saj za reševanje problemov pač nisva imela več energije. Ustavili smo se na avtocestnem počivališču in kljub svetlobi (ob 11h zvečer!) sva brez težav zaspala.

Čakanje na trajekt v Rostocku.

3. dan (21.6.):
Glumslöv - Göteborg

Zjutraj sva se najprej odločila, da preveriva obseg Eddyjeve poškodbe. Zatič, ki drži matico polosovine, je bil odlomljen. Prekrasno! Popravila sva se lotila sama. S sicer premajhno dvigalko, ki sva jo morala podložiti z blizu najdenim zidakom, sva dvignila Eddyjevo kolo in preostali del odlomljenega zatiča na novo zataknila, vendar se je matica že preveč zrahljala, zato nama ni ostalo drugega, kot da kličeva zavarovalnico, ta pa avtovleko. Prevoz do mojih sorodnikov v Göteborg zaradi visokih stroškov (ki nama jih je krila zavarovalnica) ni bil mogoč, zato naju je 'toe truck' odpeljal v mesto Helsingborg. Eddy je pristal na varovanem parkirišču uradnega VW servisa. Po voznikovi okvirni oceni popravila: »Not much, 200-300€«, sva ostala milo rečeno šokirana. Ko nama je povedal, da bo popravilo lahko trajalo tudi 2-3 dni, sva bila že obupana. Od zavarovalnice sva na srečo namesto hotelske sobe lahko dobila tudi nadomestni avto. Kakšno uro pozneje naju je pred servisom pobral 'rent-a-car-guy', od katerega sva dobila 'pošten' avto - Audi A3! Presunjena nad nadgradnjo prevoznega sredstva, vendar s težkim srcem, sva zapustila Eddyja in se skozi pisano švedsko podeželje (kjer je bilo toliko konjev, da bi bila, če bi za vsakega videnega vzklikala »konji!«, še sama sebi nadležna) odpeljala približno 200 km severneje v Göteborg, kjer sva po navodilih moje sorodnice Anne našla njeno stanovanje. Zvečer sva se še sprehodila skozi barvite ulice mesta, nato pa si privoščila tuš in spanec.

Poizkus popravljanja okvare.

4. dan (22.6.):
Göteborg

Zjutraj sem najprej klicala na servis, da jim razložim, kaj naj popravijo. Klicala sem vse mogoče številke, v odgovor dobila avtomatske (švedske) tajnice, govorila s polovico osebja servisa, kjer so me vezali na vse mogoče konce, skratka, populili so mi vse mogoče živce, dokler končno nisem dobila nekoga, ki mi je zagotovil, da bodo Eddyja še isti dan pregledali in me poklicali. Popoldan sva se odpeljala na obisk k Anninim staršem Pavletu in Evi v mesto Nödinge. Brez težav sva prišla iz mesta, nato pa na zadnjem križišču, 5 sekund po tem, ko sem rekla, da se k sreči nisva nič izgubila, napačno zavila. Popoldan sva uživala v družbi Pavla in Eve na njuni sončni terasi in ob spremljavi odlične švedske hrane. Skupaj smo se zvečer odpeljali do bližnje trdnjave Kungälv, ki je bila včasih najbolj južna norveška postojanka, večkrat oblegana, a nikoli zavzeta, nato pa zapuščena in porušena zaradi kamnitega materiala. Za konec smo se zapeljali še skozi staro mestno jedro, polno barvitih lesenih hišk. Zvečer sva se dobila z Anno in njenim fantom Andersom na večerji in odličnih švedskih pivih. Po prijetnem večeru smo se poslovili in s tramvajem sva se odpeljala nazaj v stanovanje.

5. dan (23.6.):
Göteborg - Nordby

Ker naju prejšnji dan kljub obljubi s servisa niso klicali, je zopet sledilo telefoniranje. Po ponovnem izgubljanju živcev sem na koncu le dobila nekoga, ki sem mu lahko pojasnila, kaj je narobe. Zagotovil mi je, da bodo Eddyja kmalu pregledali ter da bo morda že danes popravljen. Da zadevo pospešiva (in na Matjaževo vztrajno prigovarjanje, da če jih ne bova spodbujala, se ne bo zgodilo nič) ter ker nama je počasi potekal čas zastonjske izposoje avta, sva se odpravila nazaj v Helsingborg. Po poti sva prejela klic, da se trudijo zadevo popraviti, vendar je navoj polosovine uničen in nimajo druge rešitve, kot da matico zavarijo na osovino. Po najini potrditvi, nama je serviser zagotovil, da bo kombi danes popravljen. Ko sva prispela na servis, naju je receptor, ob prošnji če lahko govori angleško, nagovoril: »Are you the Slovenes?«. Takoj nama je bilo jasno, kako vztrajno sva klicarila. Kmalu sva ga lahko prevzela (ter tam pustila dobrih 260€ in to za 4 vare!). Zahvalila sva se prijaznim in potrpežljivim uslužbencem, ki so nama zatrdili, da lahko brez skrbi nadaljujeva pot na sever ter nama zaželeli srečno vožnjo. V ropotajoči družbi Eddyja sva se odpeljala proti severu z občutkom, kot da se celotna nezgoda sploh ni pripetila. V Göteborg sva prispela prav ob najbolj primerni uri, med 4h in 6h popoldne, ko so ceste polne zastojev. Izven mesta se je promet zopet sprostil in uživali smo v vožnji skozi čudovito pokrajino. Norveška se je vedno bolj bližala, z Matjažem pa sva zopet zaznala znan ropot v Eddyjevem kolesu, ki je postajal vedno bolj glasen. Vari so se potrgali in matica je bila zopet zrahljana. Zadelo naju je, da je to konec. Popraviti se ne da, z Norveško ne bo nič, niti domov ne moremo. Najprej sva spila pivo da se pomiriva. Po glavi nama je rojilo milijon misli, vendar sva se odločila, da iskanje rešitev pustiva za naslednji dan.

Ponovno skupaj z Eddyjem po švedski avtocesti.

6. dan (24.6.):
Nordby - Nödinge

Zjutraj sva edino rešitev videla v temu, da od servisa, ki nam je zagotovil varno pot, iztrživa avtovleko nazaj k sorodnikom v Nödinge, kjer počakava na nadomestne dele, ki nam jih pošljejo iz Slovenije in poiščeva mehanika, ki bi jih zamenjal. Po nekajurnem čakanju in opravljanju vseh mogočih klicev je bila zadeva urejena. Z rešitvijo na vidiku sva pot nazaj preživela v kamionu in pokrajino opazovala s še malo višjega, kot je pripomnil voznik. Pred malo hišico sta nas pričakala vesela Pavle in Eva. Popoldan sva šla na sprehod ob bližnjem jezeru, zvečer pa smo se v družbi hrane, piva in vina zabavali ob igranju igre s kartami, ki naju jo je naučila Eva.

7. dan (25.6.):
Nödinge

Zjutraj naju je pričakal obilen švedski zajtrk (kuhana jajca, sir, maslo, marmelada, popečen kruhek, sadje, musliji z vaniljevim jogurtom,…), po katerem sva bila še bolj utrujena, zato sva potrebovala kar nekaj časa, preden sva se končno odpravila iz hiše.Prehodila sva dobrih 5 kilometrov po gozdovih, vreme je bilo prekrasno sončno s prijetnim vetričem. Prišla sva na jaso sredi gozda, kjer sva preizkušala različne telovadne naprave in počivala na soncu (jaz zavita v bundo in kapo). Ob povratku naju je pričakalo kosilo, nato popoldanski počitek, zvečer pa ponovno partija kart in pivo.

8. dan (26.6.):
Nödinge

Zjutraj smo se podali na izlet v Gräfsnäs, majhno mestece na podeželju, kjer se na robu gozda skriva Evina in Pavletova lesena rdeča vikend hišica. Po uri vožnje skozi idilično pokrajino proti severo-vzhodu smo prispeli do majhnega mesteca ob čudovitem jezeru. Z Matjažem sva se odpravila na sprehod na vrh bližnjega hribčka, od koder je prekrasen razgled na okoliško pokrajino in jezero. Skupaj smo se nato odpravili še v mestece in do ostankov trdnjave ob jezeru, ki je, glede na pripovedko, po napovedih ciganke, ki so ji odrekli prenočišče, trikrat (vsakih 100 let) pogorela. Domov smo se vrnili po drugi strani jezera, kjer smo občudovali čudovito pokrajino in ob obali posejane vikende.

Razgled z vrha hribčka nad hišo.

9. dan (27.6.):
Nödinge

Večino dneva sva preležala na kavču pred televizijo (moram priznati, tako se je prilegalo!!!). Edini večji premik je bil dopoldanski obisk trgovine in popoldanski sprehod do bližnjih posestev s konji (trije veliki hlevi v razdalji 1 km!), na mojo željo seveda. Sprehodila sva se še do bližnjega ogromnega pašnika, kjer so štirje konji uživali v svobodi. Čudovita črna kobila naju je prišla čez pašnik pozdraviti do ograje.

10. dan (28.6.):
Nödinge

Ta dan sva se odpravila na izlet na otoke južnega Arhipelaga, blizu Göteborga. Najprej sva se z vlakom odpeljala na čudovito starinsko glavno postajo v mestu (vlak je bil hitrejši od večine avtov na vzporedni avtocesti), kjer sva prestopila na tramvaj s katerim sva se popeljala skozi mesto in opazovala pisane stavbe in ulice. Sestopila sva na postaji Saltholmen, nato pa se z ladjico popeljala med otoki. Izkrcala sva se na malem otoku Värgo, kjer je naravni rezervat. Raziskovala sva otok, skakala čez skale, srečala prestrašene ovce nato pa prispela do plažice in pomola, kjer sva srečala galeba, ki je obračal svojo glavo v ritmu Matjaževega ploskanja (najbrž so ga zmedli odmevi med skalami). Obiskala sva še betonsko ploščo na vrhu hriba, nato pa se vkrcala nazaj na ladjico. Ponovila sva vajo tramvaj – vlak in prispela nazaj v hišico.

11. dan (29.6.):
Nödinge

Ta dan sva nestrpno čakala na pošiljko rezervnih delov za Eddyja, ki so jih v petek poslali iz Slovenije Matjaževi starši. Ves dan sva hodila do vrat in gledala na deževno ulico, kdaj bo že končno pripeljal kombi. Ob 4h je končno pozvonilo. Odprla sva paket, vsi potrebni kosi so bili noter, na žalost pa je mehanik delavnico že zaprl. Popravilo je moralo počakati na naslednji dan.

12. dan (30.6.):
Nödinge – nekaj km pod Harestua

Zjutraj sva mehaniku pokazala okvaro in rezervne dele, nato pa je sledilo čakanje. Odšla sva do trgovine kjer sva si kupila zajtrk in ga na sončni klopci pogrela in pojedla. Kar naenkrat sva zaslišala glasen pok. Matjaž se je pošalil, da po reki pluje ladja, ki je ustrelila iz topa. Ta dan naj bi mimo priplula replika ladje iz 18. stoletja, vendar smo jo pričakovali šele okrog 11h. In res, kmalu sva zagledala jambore. Lesena modro-rumeno okrašena ladja je kar hitro plula proti toku ogromne reke in kmalu izginila izpred oči. Preostanek dneva sva nestrpno čakala. Postopala sva naokoli, zapravljala čas na gugalnici na otroškem igrišču ter igrala karte. Ko so Eddyja končno pripeljali iz delavnice in opravili testno vožnjo, smo se ponovno odpravili po že znani cesti proti Oslu. Čeprav sva vedela, da je okvara popravljena, sva ves čas poslušala brnenje in Eddyjevo kolo na vsakem postanku temeljito pregledala. Srečno smo prispeli do meje in tudi čez, brez kakršnega koli pregleda (in to po vsem temeljitem pripravljanju in prebiranju, kaj lahko peljeva čez mejo in česa ne). Po avtocesti smo se peljali skozi čudovito norveško podeželje. Kar naenkrat je Matjaž ob cesti opazil losa (čeprav brez rogov). Najin prvi divji los! Kmalu smo prispeli v malo bolj naseljeno področje Osla, ki smo se mu po obvoznici ognili, a kljub temu plačali avtomatsko cestnino. Kamera namreč poslika tablico avtomobila, nato pa na dom pošljejo račun. Srečna, da sva prispela iz mestnega kaosa, sva začela iskati prenočišče. Našla sva prostor ob čudovitem jezeru. Ob 11h zvečer sva še v svetlobi namočila noge v presenetljivo toplo jezero, nato pa se zaradi nemogočih komarjev skrila v kombi. Glede na količino teh nadlog, sem prejela še malo število pikov, Matjaž pa seveda nobenega.

Meja med Švedsko in Norveško.

13. dan (1.7.):
nekaj km pod Harestua – nekaj km pred Hjerkin

Težko sva se poslovila od mamljivega jezera, vendar nas je pot vodila naprej, skozi čudovite gozdove in mimo sijočih jezer. Daleč v ozadju sva opazila celo zasnežene vrhove gora. Popeljali smo se skozi pisano majhno mestece Lillehammer do olimpijske skakalnice nad njim, kjer sva v vročini opazovala trening skakalcev. Nadaljevali smo proti severu. spotoma sva se na črpalki opremila z  zemljevidom in vodo (zaradi vročine sva otvorila tudi prenosni tuš). Zaradi velike zamude, ki nama jo je zakuhal Eddy na Švedskem, sva se odločila, da sever Norveške izpustiva (torej Nordkapp in Lofote), ter raje pobliže spoznava širši, južni del. V mestecu Ringebu sva z glavne ceste zavila v hrib. Kmalu nama je bilo žal, saj smo v 10% klanec rinili povprečno 25km/h. polžja vožnja pa je bila poplačana z razgledom, vrednim vseh muk. Široka dolina s prekrasnimi jezeri in počasi vzpenjajočimi se visokimi zasneženimi gorami. Končno me je zadelo: »Na Norveškem smo!«. Zapeljali smo se po dolini, ki ji je sledila še ena, za vsakim hribom se je razgled spremenil. Znašli smo se sredi neposeljene divje pokrajine, porasle z lišaji in polne zasneženih zaplat. Ne zgodi se pogosto, da imaš priliko julija stopiti na sneg in točno to sva naredila, Matjaž celo bos (ko so ga začeli boleti podplati, je ugotovil, da to ni bila najboljša ideja). Razgledi so se menjali prav tako pogosto, kot ovinki. Na eni izmed razglednih točk sva srečala VW oldtimer navdušenca, s katerim sva poklepetala. Ko je slišal za cene kombijev v Sloveniji, se je ponudil, da vzame Eddyja, če se ga bova želela znebiti. V zadnjem naselju pred glavno cesto sva se obrnila in v tistem sva na velikem pašniku pred jezerom zagledala ogromno čredo konj, ki so se brezbrižno pasli in uživali. Uau! Ustavili smo se na drugi strani jezera. Sledilo je srednjeveško mučenje, mrzel tuš v večernem hladu in vetru, nekaj časa celo dežju. V večerni svetlobi in prekrasnem razgledu na jezero, zasnežene hribe in okroglo luno nad njimi, sva skuhala večerjo, nato pa se, bežeč pred še eno pošiljko nadležnih mušic hitro odpravila spat.

Čudovita planota z razgledom na zasneženi Rondane National Park.

14.dan (2.7.):
nekaj km pred Hjerkin – pred The Atlantic Road

Zavili smo čez široko presunljivo planoto Doverfjell, kjer sva morda na enem izmed gričkov opazila predstavnika muškatnega goveda. Cesta je zavila v ožjo dolino, v katero so padali visoki slapovi Ob občudovanju enega izmed njih, smo skoraj zbili ovco, ki je brezbrižno prečkala cesto. Skozi podeželje smo prispeli do mesta Trondheim, kjer sva si ogledala skakalnico nekaj kilometrov izven mesta, nato pa smo se (po tem, ko sva končno ugotovila, kje smo in kam moramo iti), odpravili proti zahodu. Kmalu smo se znašli ob morju in se vozili skozi čudovite fjorde, obkrožene z gozdnatimi hribi. V mestecu Halsa smo se vkrcali na trajekt. Mirno morje so obkrožali ponekod zasneženi hribi. Sledila je vožnja ob obali, čez mostičke in skozi tunele, dokler nismo prispeli na otok Averøya (in plačali drago tunelnino). V iskanju primernega prostora za prenočitev sva prevozila cel otok in sicer občudovala prekrasne razglede na hribe na celini, vendar sta lakota in utrujenost narekovala sitnobo, zato sva nujno potrebovala postanek. Tega sva končno dobila tik pred znano Atlantic road, kjer sva lahko postavila zasilen, zopet mrzel tuš. Za konec dneva sva si v svetlobi zahajajočega sonca privoščila še polnočni sprehod čez prvi most.

Pogled z otoka Averøya na celino.

15. dan (3.7.):
pred The Atlantic Road – vrh prelaza Trollstigen

Zjutraj je deževalo, zato sva prebujanje prelagala na poznejšo uro in se v svetlobi trudila spati. Popeljali smo se čez slavno Atlantic road, kjer sva uživala razglede v meglenem ozračju. Na parkirišču pred glavnim mostom sva naletela na gnečo, ki jo je seveda povzročila skupina italijanskih kamperistov (na nek način je bilo prijetno zopet poslušati bolj domačno govorico). Po potki okrog otočka sva prišla do razgledne točke na čudovit, visok in zakrivljen most. Od tam smo se zapeljali do mesteca Bud, kjer sva z vrha, kjer je vojaški muzej, občudovala zasnežene gore na jugu. Še en fjord, tunel in nekaj mostov in znašli smo se v rajski pokrajini, mešanici fjordov, zasneženih gora in visokih mogočnih slapov. Zavila sva v dolino Romsdalen, ki naju je šokirala z visokimi, strmimi stenami, divjo reko v dolini in gosto nasajenimi mogočnimi slapovi. Ko so se presežki pomirili, sva se obrnila in odpravila nazaj in čeprav že videna, je bila dolina iz druge strani prav tako presunljiva. Naš naslednji podvig je bil prelaz Trollstigen. Počasno brnenje, odmikanje avtobusom in pranje Eddyja v pršu slapov. Cesta je strmo in lenobno zavijala po pobočju gora. Na vrhu pa naju je čakala groza, obisk razgledne ploščadi, ki je štrlela nad stenami prelaza. Matjaž je užival v razgledu in moji paniki. Zgražala sem se nad brezbrižnostjo obiskovalcev, ki so brezskrbno hodili po nekaj centimetrov debeli plošči nad več sto metrov visokim prepadom (ko je eden izmed njih celo poskočil, sem skoraj doživela infarkt!). Na koncu mi je pa le uspelo obiskati previsno ploščad, a le za sliko, nato pa hitro na varno. Ob povratku sva še namočila noge v ledeniškem potoku, nato pa Eddyja zapeljala na bližnje parkirišče. Med pripravo večerje smo se zaklepetali s sosedom Nemcem, ki živi v kamperju in potuje naokrog, nato pa sta nas megla in dež prepodila v zavetje kombijev.

Prelaz Trollstigen z vrha.

16. dan (4.7.):
vrh prelaza Trollstigen - Dalsnibba

Zbudili smo se v meglo in hlad (končno sva lahko uporabila Eddyjevo novo pridobitev, webasto gretje). Ves dopoldan sva čakala na boljše vreme, šele okrog 12h so se oblaki končno razkadili in pokazalo se je modro nebo. Čakanje se je izplačalo, saj smo se peljali med visokimi gorami in jezeri, nato pa skozi čudovito dolino, v kateri so se po reki spuščali pogumni kajakaši. Ob poti sva se sprehodila čez viseče podeste nad bučnimi brzicami in slapovi reke. Kmalu smo se spustili do fjorda, obkroženega z zasneženimi gorami, kjer smo se vkrcali na trajekt in popeljali v mestece Eidsdal. Po ovinkasti cesti smo se vzpeli do prekrasnega jezera, v katerega so se zlivali z zasneženih gora padajoči slapovi. Mimo jezera in po manjšem vzponu smo prispeli do razgledne točke na fjord Geiranger. Uživala sva v toplem soncu in razgledu, nato pa nas je čakal spust po cesti Eagle eye. Na enem izmed ovinkov sva zagledala zabasano parkirišče in mravljišče ljudi na razglednem podestu, kmalu zatem pa tudi razlog za ta vrvež. V ozadju je z visokega fjorda v morje padal slap Seven sisters. Seveda sva se tudi midva ustavila in si ogledala slap in fjord, ki globoko spodaj naredi ovinek. Spustili smo se do mesteca, kjer sva se sprehodila med ulicami do info centra in po dokaj ugodni ceni (pb. 23€ na osebo) ulovila zadnjo minuto za vkrcanje na ladjico. Peljali smo se skozi fjord in občudovali množico slapov, ki so vsakih nekaj metrov padali v morje. Poleg slavnega Seven sisters je tudi Wedding veil, ki pada kar 200 metrov v globino. Med vožnjo sva poslušala zgodbe o slapovih in bližnjih kmetijah. Ena izmed nekoč najbogatejših leži na pečinah nad fjordom. Zgodba pravi, da so starši ob odhodu otroke zvezali, da ne bi padli v globino in ko je prišel davkar, so enostavno dvignili lestev, da ni mogel do njih. Z Eddyjem smo se nato povzpeli proti vrhu 1476 metrov visokega gorskega vrha Dalsnibba (vstopnina za avto je 110 NOK). Počasi smo vijugali navzgor in občudovali zasneženo pokrajino. Z vrha sva si ogledala okolico in fjord Geiranger v dolini ter ovinkasto cesto, ki nas je pripeljala sem. S soncem se je umaknila tudi toplota, zato sva polnočni sončni zahod opazovala iz Eddyja. Optimistično sem nastavila budilko na 2h zjutraj, da bi videla, če bo vsaj tokrat tema. No, ni je bilo. Bilo je popolnoma svetlo.

Čudovita dolina za prelazom Trollstigen.

17. dan (5.7.):
Dalsnibba - Jostedal

Matjaž si je privoščil malo daljši spanec, medtem sem v družbi množice turistov z daljnogledom opazovala okolico in skupinico osmih konj v dolini. Z vrha smo se spustili nazaj do zaledenelega jezera, v katerem se je med razpokami skrivala sinje modra barva in nato ob njem v novo dolino. Skozi 3 tunele smo se med čudovitimi dolinami popeljali proti mestecu Videsæter, nato pa zavili proti mestecu Grotli. Med vzponom na planoto sva si ogledala če en mogočen slap, ki je padal v čudovito zeleno dolino, obkroženo z zasneženimi vrhovi, s katerih so vsepovsod padali slapovi. Reki, polni brzic, smo nato sledili po goli dolini, polni snežnih zaplat. Na vrhu smo na poletnem (ne zimskem, poletnem!) smučišču opazovali zadovoljne smučarje, nato pa se kaj kmalu znašli na makadamski cesti, ki je zavijala po divji goli dolini, polni skal, snega in jezer.  Na bližnjem hribu sva opazila čredo severnih jelenov, ki so počivali na snegu. Dolgo časa sva sedela na skali nad cesto in z daljnogledom opazovala te čudovite živali. Odpeljali smo se naprej do kopice vikendaških hišk, ki jim pravijo mestece Grotli. Tu smo zavili proti mestu Lom in po široki gozdni dolini sledili mogočni deroči reki ter ves čas neuspešno oprezali za losi. V idiličnem Lomu sva si od zunaj ogledala staro leseno cerkvico, zgrajeno pod močnim umetniškim vplivom Vikingov. Podali smo se proti nacionalnem parku Jotunheimen. Deroči reki smo sledili po dolini neštetih bučečih slapov in se polagoma vzpeli na snežno planoto, posejano z zasneženimi vrhovi. Cesta je prekinjala zasneženo pokrajino in končno sva jo dočakala, popolnoma raven odsek ceste, ki se je valovito vzpenjal in padal. Matjaž je Eddyja pognal z vso hitrostjo in močjo, kar je premore in zaplavali smo po cesti. Vzela sva si še nekaj časa za fotografiranje in snemanje, uživala sva v čudoviti in divji pokrajini, nato pa smo se odpeljali naprej skozi še eno dolino z zamrznjenim jezerom. Skozi gozdnate doline smo se počasi spuščali proti fjordu. Cesta je sledila obali in ponujala prekrasne razglede na visoke hribe, mirno morje in bučeč slap. Odločila sva se, da se odpeljeva proč od obale proti ledeniku Nigardsbreen. Po ozki dolini s sivo ledeniško reko smo prispeli do odcepa za ledenik in tu sva ga zagledala. Belo-sivo-modra gmota je v daljavi mezela iz zasneženih vrhov proti dnu doline. Bližina dveh kampov je narekovala table za prepoved kampiranja, zato sva parkirala na nasipu makadama, ki je izgledal kot podlaga za novo hišo.

Raven odsek ceste v nacionalnem parku Jotunheimen.

18. dan (6.7.):
Jostedal - Utladalen

Zaradi dežja sva vstajenje prelagala in se šele okrog 12h odpravila do bližnjega info centra in nato proti ledeniku, kjer sva na parkirišču pustila Eddyja in se z ladjico zapeljala do obale pred ledenikom. Čez gladke skale, pesek in potočke sva se prebijala do začetka ledenika, ko sta se dva kosa ledu odtrgala od stene nad ledenikom in se s truščem razbila na skalah. Zanemarila sva opozorilno varnostno verigo pred ledenikom in se mu ob robu približala ter se ga dotaknila in nato nanj tudi stopila. Ledenik je bil visok nekaj metrov, v razpokah je sijala sinje modra barva. Nekaj časa sva občudovala ledeno gmoto in glasno vodo, ki je drla izpod nje, nato pa sva se odpravila nazaj, Matjaž je sprobal še zibajoči viseči mostiček nad reko. Čolniček je že speljal, ko naju je voznik zagledal ter naju prišel iskati. V mestecu Gaupne smo nato zavili proti mestu Sogndal in nato proti vzhodu. Vso pot nas je spremljal dež, ki je vrhove hribov okrog fjordov večinoma skrival med oblake. Vkrcali smo se na trajekt, na katerem sva iz prve vrste opazovala okolico (Eddy je dovolj visok, da sva videla čez rampo). Zaradi slabega vremena sva se odločila, da obiščeva Lærdal tunnel, najdaljši tunel na svetu (24 km) ter se odpravila proti mestu Lærdal. Zapeljali smo se v temo in skozi dve široki beli dvorani, ki služita kot obračališči. Osvetljeni sta z barvnimi lučmi in polni odmevov, a ko ni prometa presenetljivo tihi. V drugi smo obrnili nazaj (bili smo približno na polovici tunela).  Zavili smo v dolino Utladalen. Ob poti so z visokih hribov in sten padali slapovi. Pred koncem ceste je hrumel mogočen slap, ki je z neverjetno silo zalival cesto, bližnji most in hišo ter povzročal močan prš in veter. Ker na parkiriščih na koncu doline ni bilo dovoljeno prespati sva iskala alternativo. Dobila sva jo na makadamski poti malo z glavne ceste, od koder sva lahko preštela 15 slapov.

Pred ledeniškim jezikom Nigardsbreen.

19. dan (7.7.):
Utladalen - Gudvangen

Zjutraj je še vedno rosilo, vendar sva se vseeno odločila, da greva do najvišjega prosto padajočega slapa na Norveškem, Vettisfossen. Z zadnjega parkirišča sva se peš odpravila po kolovozu skozi ozko dolino z mogočno reko, v katero so padali slapovi. Večinoma ravna pot je večkrat z mostovi prečkala divjo reko, ki je že prekoračila bregove, nato pa naju vodila mimo skupinice kmetij ter čez klanec in nato v strmem spustu nazaj do reke. Malo naprej sva čez reko videla lesen viseči most, zradi tega sem že obupala, da očitno slapa pač ne bom videla čez most me ne spravi nobena živa duša, a mi je odleglo, saj je čez most vodila neka druga pot. No Matjaž ga je vseeno preizkusil. Kmalu sva prispela do slapa, ki naju je vztrajno tuširal (poleg konstantnega rosenja). Bučeča voda je padala z 275 metrov visokih sten in pršela daleč naokoli. Da naju ne bi popolnoma premočilo, se nisva dosti obotavljala in se kmalu odpravila nazaj. Pri kmetijah sem na pašniku zagledala nekaj svetlega, kar sem najprej imela za kravo, vendar je bilo preveč okroglo, zato sem sumila, da gre za konjsko rit. In res je bila. In to rit fjordskega konja! Seveda sem ga morala pozdraviti (in njegovega črnega prijatelja). Prekrasen svetel konj s črno-belo grivo in repom in čudovito temno črto čez hrbet. Kakšno odkritje! Ves čas sem namreč upala, da ga bom kje lahko videla. Bil je prijazen, vendar zelo mlad in še malo vsiljiv, še posebej, ko sva si z Matjažem privoščila panin, od katerega je vztrajno zahteval svoj košček (a naju ni prepričal). Poslovila sva se od lepotcev in se malo pozneje že sušila v toplem Eddyju. Odpeljali smo se nazaj do mesta Lærdal, kjer sva izbrala cesto čez hribe. Za seboj sva pustila zeleno dolino in se kmalu znašla v beli mešanici snega in megle. Spust je znova prinesel razglede na fjord in okoliške hribe (brez vrhov, kajti megla je bila res vztrajna). Z razgledne točke Aurland Lookout sva občudovala fjord pod sabo in zaradi gneče kar nekaj časa čakala na slikanje. Sledil je spust do morja in dva tunela, nato pa sva prispela do mesta Gudvangen, kjer sva se sprehodila skozi osnutek postavitve vikinškega sejma. Nedaleč stran smo se parkirali v kampu.

Pred slapom Vettisfossen.

20. dan (8.7.):
Gudvangen - Norheimsund

Zjutraj smo se odpravili proti Bergnu, najprej skozi ozko dolino s čudovito modro-zeleno reko, ki je kar vabila na kopanje, je pa že mraz na cesti povedal, da njena temperatura ni prav prijetna. Končno se je tu pa tam izza oblakov pokazalo tudi sonce. Na parkirišču ob cesti sva opazila, da se nekaj dogaja. Skupina mladih fantov (za katere sva izvedela da potujejo po Norveški in izvajajo adrenalinske trike) je čez slap napeljala vrv in lahko smo videli njihovo hojo čez. Uf, dobri so! Skozi čudovito dolinico z jezerom, ki je kot ogledalo odsevalo svojo okolico, smo nato prispeli v mestece Voss in se odpeljali naprej proti fjordu. Ogromno število tunelov je zahtevalo kar drago 'smile' cestninjenje (tako sva poimenovala nadležne male avtomatske kamere nad cesto), zato smo pred Bergnom zavili z glavne ceste, a smo se ji morali pred mestom znova pridružiti. Center mesta ni bilo težko najti, parkirišče pa je bilo druga muzika. Več kot uro smo se vozili gor in dol, dokler nisva končno obupala in na info centru povprašala za rešitev, ki pa sva jo ignorirala (po njihovem nasvetu naj bi parkirala izven mesta) in nato le dobila prostor ob muzeju. Sprehodila sva se skozi stare lesene ulice med lesenimi hišicami, z lesenimi stopnicami, vitli v zgornja nadstropja in nevarno visečimi stenami. Čudovito! Sprehodila sva se še po bližnji okolici in skozi tržnico, ki je ponujala večinoma mesne in ribje specialitete. Poti ven iz mesta ni bilo težko najti, odpravili smo se v smeri mesta Norheimsund. V Bergnu na srečo nismo imeli dežja, smo pa zdaj rinili v vedno slabše vreme. Peljali smo se ob fjordu, kjer smo še lahko opazovali zasnežene vrhove hribov, nato pa smo se čez planoto polno vikendov in skozi nenormalno ozek kanjon, v katerem sploh ni bilo opaziti dna, po ovinkasti cesti spustili proti dolini.  Prispeli smo do slapa Steinsdalsfossen, kjer je bilo spredaj parkirišče brez table 'no camping' in info center z nadstreškom, kjer sva lahko skuhala večerjo (dež je namreč že močno lil).

Obisk starega lesenega dela mesta Bergen.

21. dan (9.7.):
Norheimsund – nekaj km pred Tyssedal

Zjutraj sva se najprej sprehodila po poti, ki je speljana za slapom Steinsdalsfossen. Pot vodi med steno in enormnimi količinami vode, ki padajo mimo tebe in se z gromozansko silo raztreščijo na skalah spodaj. Prš vode je nosilo daleč naokoli. Pot nas je naprej vodila po obali fjorda proti vzhodu, ves čas so nas spremljali čudoviti razgledi na fjord in zasnežene hribe v ozadju. Številni tuneli in direktna povezava na ogromen viseči most so zaračunali veliko porcijo 'smile' cestnine, nato pa zopet direkt v tunel, kjer je sledilo presenečenje, krožno križišče pod zemljo. Kaj? Ja. In nismo bili edini, ki smo se ustavili in ga slikali (mogoče bi morali Norvežani premisliti tudi o manjšem parkirišču v tunelu). Od tam smo se usmerili proti mestu Eidfjord. Zopet smo se vozili ob fjordu, nato pa se skozi ozko in prepadno sotesko, polno tunelov, ki so kradli razglede, povzpeli na planoto. Na robu nad sotesko je bila razgledna točka, ki ponekod ni bila zavarovana in na tem mestu je bilo tudi nekaj spominskih tabel ponesrečencev. Prispeli smo na prostrano planoto Hardangervidda, obkroženo s hribi ter posejano z jezeri in snegom. Ni ji bilo videti konca, res ne! Dolgo časa smo se vozili po enaki a konstantno spreminjajoči se pokrajini, nato pa se pred spustom v dolino obrnili in odpeljali nazaj. Prekrasna, divja, vetrna, neskončna pokrajina, v ozadju pa zasnežena gorska veriga. Kar težko smo se poslovili od nje. Ob pisanem fjordu, zasajenim z jablanami, smo se vozili proti jugu, nazaj v dež. V mestecu Odda sva na info centru povprašala o poti na Trolltungo (ta podvig je bil načrtovan za naslednji dan). To, da je letos veliko snega sva vedela, a pot je shojena in vreme bo, tako so rekli, naslednji dan najlepše. Odločitev je padla, poskusila bova, nato pa vidiva do kod prideva (v vseh prospektih in knjižicah namreč svarijo, da je pot naporna in primerna le za izkušene pohodnike). Skuhala sva si pol kilograma pašte in jo tudi brez večjih težav pojedla (čez dan ni bilo dosti časa za hrano). Dobra zaloga energije za jutrišnji pohod!

Vožnja skozi Hardangervidda National park.

22. dan (10.7.):
nekaj km pred Tyssedal – nekaj km južno od Odda

Budilka je optimistično zvonila že ob 6:30. Povzpeli smo se na parkirišče pred izhodiščem, kjer smo okrog 8:30 dobili eno izmed zadnjih parkirnih mest. Plačala sva parkirnino (120 NOK za 8-16 ur), nato pa se je začelo. Takoj na začetku 400 metrov višinske razlike po strmih kamnitih stopnicah. K sreči je včerajšnja večerja priskočila na pomoč in s počasnim a vztrajnim tempom sva zmogla brez težav. Čez množico potočkov, jezerc in blatnih luž sva stopajoč po kamnih prečkala planoto, nato pa naju je čakal še en vzpon, ki naju je pripeljal v sneg. Na vrhu sva si privoščila malico in občudovala planoto pod nama in okoliške zasnežene hribe. Kljub bundi, kapi in rokavicam sta naju mraz in veter pregnala naprej. Sledili so kilometri tacanja po mokrem snegu, blatu in skalah, vmes je pot vodila celo na podrt most čez potok. Tabla o napredku poti (7 km za nama in še 4 km do cilja) je kar malo ubila voljo, toda trma je bila nepopustljiva. Moji čevlji so že zdavnaj premočili, Matjažu pa tudi ni bilo prizaneseno, saj se je med izmikanjem luknji v snegu zakotalil v ledeniški potoček (k sreči plitev). Pred nama je bil še zadnji vzpon, za njim pa skalna polica, 750 metrov nad jezerom. Do nje se je vila kolona ljudi, ki so potrpežljivo in disciplinirano čakali v vrsti za slikanje. Matjaž se je takoj postavil v vrsto, medtem ko sem jaz poiskala primeren prostor za fotografiranje. Ko sem prvič zagledala nekoga, ki se je usedel na rob, me je popadla panika, vrtoglavica, slabost in obup obenem (pri vsakem naslednjem me je bilo prav tako groza)! Dobro, da sem bila takrat, ko je bil na vrsti Matjaž, preveč zaposlena s fotoaparatom, kajti tudi on se je seveda moral usesti na rob in čeprav je bilo tudi njega groza je za sekundo le pogledal v globino (pred tem je naredil celo študijo, kam se večina ljudi usede, da se polica res ne zlomi). Ko se je vrnil na varno, sem bila na vrsti jaz. Ni bilo druge, če sem že tu, moram vsaj poskusiti (ne na rob seveda!). Ves čas čakanja v koloni sem se tresla, ko sem prišla na vrsto, sem brez razmišljanja odšla na polico, kolikor daleč sem si upala in najdaljše sekunde v mojem življenju čakala, da mi Matjaž pomaha, da je poslikal. Nazaj sem tekla in se nato na varnem usedla, da se pomirim. Uspelo mi je! Ponosna vsak nase sva pojedla panin, jaz sem si na soncu ogrela razmočene noge, še zadnji pogled na mogočni Trolji jezik, nato pa sva se vrnila. Čakala naju je ista 11 km dolga pot nazaj… V bližnjem slapu sva si še dotočila vodo in uživala v teku po snegu navzdol (Matjaž se je z vrečko pod ritjo celo spustil po klancu), medtem ko je vsak naslednji vzpon postajal vedno težji. Pot se je vedno bolj vlekla, zadnji spust s planote do parkirišča pa je že ubijal. Po 9 urah hoje so naju že močno bolela kolena, strme stopnice in blato pa so vse skupaj samo še oteževali. Končno spodaj sem presrečna sezula čevlje, podplati so me namreč zaradi mokrih čevljev obupno boleli. Od sonca sva bila v obraz rdeča kot dva paradižnika. Odpeljali smo se v mesto Odda, kjer sva si v kampu izprosila tuš (receptorka je Matjažu rekla: »I will pretend you didn't ask me that!«, kar je pomenilo, nevem za nič, ti kar). Topla voda! Čisti užitek po celem dnevu zmrzovanja in potenja in sonca in vetra. Z Eddyjem smo se odpeljali le nekaj kilometrov naprej, kjer smo ob obali jezera parkirali in na smrt utrujena v trenutku zaspala.

Matjaž na robu Trolltunge.

23. dan (11.7.):
nekaj km južno od Odda – nekaj km južno od Sand

Zjutraj sva spanje malo potegnila, ko pa sva se pripravljala za odhod, je poleg nas ustavil avto in pristopila je ženska. Čudno sva gledala in odprla vrata in rekla je: »Gorica?«. Nič nama ni bilo jasno, potem pa reče da je iz Ajdovščine. Ha, kakšno naključje! Dolgo smo klepetali. Povedala je, da je prišla za 3 mesece delati na Norveško. Hm, mikavna ideja! Pozdravili smo se v upanju, da se še kdaj srečamo, nato pa se odpeljali proti jugu, po dolini s čudovito reko ter nazaj v hribe. Ozka cesta je zavijala med zasneženimi hribi, ob robu  so bili nekaj-metrski železni, snežni koli (nekateri celo zlomljeni in zviti zaradi snega) in snežni zameti. Divje! Mimo zamrznjenih jezer in plavajočih ledenih plošč, nato pa spust do fjorda in ob obali proti mestu Haugesund. Fjordi so se menjavali s čudovitim podeželjem v notranjosti, motil je edino vedno močnejši dež. Po čudežu nam je še pred mestom uspelo zaviti z glavne ceste in nekako smo prispeli do mesteca Avaldsnes, kjer sva spet po nekakšni sreči našla Olaf's church in po krajšem iskanju tudi pot, ki je skozi pašnike ovc vodila do Vikinške vasi. Prispela sva do z leseno ograjo obkrožene skupinice lesenih hiš. V ospredju je stala velika 'long house' hiša, na dvorišču in okrog ognja v notranjosti pa ljudje, oblečeni po takratni noši. Malo sva se sprehodila po posestvu, nato pa se zapletla v dolgo debato z vodičem. Kako je bilo prijetno, ves večer bi lahko sedela ob ognju in poslušala zgodbe o Vikingih, njihovih navadah in slavnih sagah. Matjaž je bil navdušen, ko je na glavo dobil čelado, čez ramena ogrinjalo in v roke meč ter sedel na glavni stol, s svojim osebnim podanikom ob strani. Rodil se je 'Björn the Good'! Ker sva bila malo pozna in smo se res zaklepetali, je vodič zaradi naju podaljšal urnik, nato pa sva se mu iz srca zahvalila ter se poslovila. Navdušena nad doživetjem sva se odpravila nazaj mimo ovc (za katere sva izvedela, da so iste, kot so jih imeli Vikingi) v suhega Eddyja in proti mestecu Nedstrand. Postavili smo se v vrsto za trajekt, ki pa žal ni več vozil, zato smo se odpeljali nazaj in v mestu Ropeid počakali na trajekt čez Sandsfjorden. Povzpeli smo se malo nad fjord, kjer smo parkirali na prekrasnem razgledišču. Okrog nas je bila popolna tišina, slišati je bilo le občasno ptičje čivkanje in šumenje vode. Idilo so zopet kvarile sitne mušice.

Bjorn 'The Good' in njegov osebni podanik.

24. dan (12.7.):
nekaj km južno od Sand - Havn

Cesta je ob fjordu občasno zavila v bolj kmetijsko-pašniško usmerjeno notranjost. Skočili smo na trajekt, ki nas je prepeljal na drugo stran fjorda. Odpeljali smo se naprej proti jugu in v mestu Jørpeland sva na info točki preverila vreme. Začelo je deževati in ni kazalo, da bi šlo kaj na bolje. V planu sva imela namreč pohod na Preikestolen. Na najino razočaranje so bile vse trgovine zaprte (mogoče je bil praznik, saj so drugače tudi ob nedeljah odprte), zato sva kmalu obupala nad iskanjem kruha in se raje odpravila raziskati teren. Odpeljali smo se do parkirišča pred vzponom, kjer pa je bilo prenočevanje vse do bližnjega kampa seveda prepovedano. Ljudje so sicer kljub dežju hodili v eno in drugo smer, midva sva se pa zaradi razgleda z vrha odločila raje počakati na naslednji dan. Odpeljala sva se nazaj do obale in pred mostom čez slavni Lysefjord zavila v majhno vasico Havn, kjer sva parkirala ob pomolu. Razkomotila sva se in preostanek dneva počivala in igrala družabne igre, dokler ni dež končno ponehal in sva si lahko privoščila večerjo ter sprehod po pomolu. Mimo nas je prišla gruča staršev in otrok. Ti so se veselo metali v morje in vriskali. Zavita v tople bunde sva zgroženo opazovala njihovo početje. Ponoči je bila grozna nevihta in skozi okno sva po več tednih znova videla temo. Dober občutek!

25. dan (13.7.):
Havn –med Svartevatn in Itahelleren

Zbudila sva se v sončno jutro. Hitro sva spakirala in se odpeljala na parkirišče, ki je bilo že kar zasedeno. Po makadamski potki sva se začela vzpenjati, nato pa ponovno stopnice! Pred nami so bili štirje manjši vzponi z vmesnimi ravninami. Stopnice so sicer 'storle dihat', a na ravnih odsekih sva se lepo odpočila, še posebej zato, ker je bilo včasih res težko prehitevati kolono ljudi, ki se je vila proti vrhu. Tu pa tam so se ponudili razgledi na fjord in okoliške hribe, na vrhu pa naju je čakal spektakel. Preikestolen se je strmo dvigal nad obalo fjorda. Izkoristila sem svoj pogum in se odplazila do roba ter pogledala čez: »Woooooohooooooaaaaa!!!!!«. 600 metrov navpične stene, spodaj pa kamnita obala in morje! Preden bi začela preveč razmišljati, sem sedla na rob in pomolila noge nad prepad. Tudi Matjaž ni bil ravnodušen in srce mu je kar močno bilo, ko je tudi sam globini ponudil noge. Jaz sem se vkampirala na varno, proč od roba in za razpoko, ki poteka čez celo skalo, Matjaž pa se je povzpel nad stene in se sprehodil naokoli. Preden sva se vrnila, sva si še enkrat ogledala znamenito skalo in ozek, dolg fjord. Odpeljali smo se do začetka fjorda, kjer smo se vkrcali na trajekt do mesta Lauvik. Odpeljali smo se proti mestu Oltedal, nato pa proti vzhodu, kjer smo se še zadnjič zapeljali ob fjordu, nato pa se zopet dvignili v hribe. Vozili smo se skozi čudovito travnato dolino, obkroženo s skalnimi hribi in polno slapov, jezer in rek. Ker ni bilo ne duha ne sluha o kakršnikoli civilizaciji v bližini (kaj šele kampu) in sva si res želela tuš, sva ustavila ob jezeru Gravatn. Že oblečena sva trpela v hladnem vetru, mrzel 'tuš' pa je bil čista muka (Matjaž je sicer prehlad že prebolel, mene se je pa sedaj lotil). Skrila sva se v toplega Eddyja in odpeljala naprej proti mestecu Svartevatn, kjer sva na črpalki občudovala ogromnega terenca s šestimi kolesi z Islandije (in midva bi se tja rada odpravila z Eddyjem…). Nadaljevali smo proti vzhodu in se dvignili na prelaz, kjer sva že hotela prenočiti, vendar naju je veter prepričal v nadaljevanje poti. Na drugi strani se je odprla gola dolina polna jezer, rek in ovc. Ustavila sva na bližnjem makadamu, Eddyja uporabila za zavetje (pihalo ni nič manj) in ob ovčjem občinstvu spekla krompir.

Slavni Preikestolen in Lysefjorden v ozadju.

26. dan (14.7.)
med Svartevatn in Itahelleren – nekaj km po Atrå

Mraz! Ponoči je bilo zunaj 5 stopinj, v kombiju pa samo 9. Sonce naju je malo ogrelo in odpravili smo se naprej skozi golo dolino polno jezer in se nato spustili skozi gozdnato dolino proti mestecu Valle, kjer sva si na pokošenem travniku in v družbi sonca privoščila piknik. Od nizozemskega turista, ki ga je Eddy navdušil, sva prejela še eno ponudbo za odkup. Od tam smo se odpeljali proti severu. Križišča, na katerem bi morali izbrati eno izmed poti, ni bilo, tako da tudi potrebe po izbiri ni bilo. Vozili smo se skozi čudovite gozdove, v katere sva tako vztrajno buljila in oprezala za losi, da je Matjaž pripomnil, da bi bilo morda pametno gledati tudi na cesto, da se kateri slučajno ne pojavi pred nami. V vasici Bykle sva si ogledala pisano notranjost male lesene cerkvice iz 16. stoletja. Vzpeli smo se na čudovito planoto obkroženo z zasneženimi hribi in polno prekrasnih jezer. Naslednje ure smo se vozili čez neskončne planote in mimo visokih zasneženih gora. Za vsako se je odprl nov razgled na prostrano divjo pokrajino. Ob enem izmed jezer sva optimistično nabrala zalogo drv (še en plan je ostal neuresničen in to je večerni ogenj), saj smo se vztrajno bližali dežju. Skozi globoko grapo smo se spustili proti dolini. Odpeljali smo se naprej skozi mesto Rjukan proti velikemu jezeru Tinnsjå, kjer sva zavila z glavne ceste na drugo stran jezera. Dež je ponehal in ob jezeru sva odkrila čudovit prostor, kjer sva se utaborila. Še malo sva počakala, da rosenje poneha, nato pa je Matjaž mojstrsko zakuril ogenj in preostanek večera sva uživala v njegovi prijetni družbi in ob mrzli pivi.

Večerni užitek ob ognju.

27. dan (15.7.):
nekaj km po Atrå - Sylling

Matjažev rojstni dan! Privoščila sva si čudovit zajtrk s prekrasnim razgledom, nato pa smo se ob jezeru odpravili proti jugu ter se vzpeli nad gozdove, kjer sva občudovala ogromno jezero in gore v ozadju. Zavila sva proti severu in v mestecu Lampeland proti vzhodu ter se peljala po čudoviti makadamski cesti skozi prekrasne divje gozdove. Zopet v civilizaciji smo zavili proti Vikersundu, kjer smo se zapeljali do smučarske letalnice. Matjaž se je po neskončnih stopnicah povzpel na sam vrh letalnice, od koder je občudoval dolino in bližnje ogromno jezero. Zatem smo se odpeljali v mesto, kjer smo neuspešno iskali info točko. Želela sva namreč dobiti čim več informacij za jutrišnji obisk Osla.  Ker je nisva našla, smo se odpeljali proti severu, v malo večje mesto Hønefoss, kjer sva domnevala, da bova prišla do želenih informacij. No tudi v tem mestu info centra ni bilo. Lakota naju je pregnala v bližnjo restavracijo s hitro prehrano, kjer nama je zadišala pica, vendar so naju cene (več kot 200 NOK!!) pregnale v bližnjo trgovino, kjer sva kupila kruh in nekaj piv (najcenejše pivo pb. 4€). Ob vzhodni obali jezera Tyrifjorden smo se vozili na jug in iskali prenočišče. Zavili smo s poti in v malem mestecu Sylling ob obali dobili prostor, vreden zadnje noči na Norveškem. Naredila sva si obilno pojedino, nato pa se odpravila na krajši sprehod ob obali. Mušice so me nadležno pikale (moj obraz je bil posut z majhnimi bulami), zato sem se skrila v kombi, medtem ko je Matjaž užival v kupljenih norveških pivah in razgledu.

Preizkušaje najseverneje varjenih norveških piv.

28., 29. in 30. dan (16. - 18.7.):
Sylling – Nova Gorica

Budilka je kot ponavadi zvonila prezgodaj. Od valovitega jezera smo se odpeljali v Oslo in do skakalnice v Holmenkollenu. Skozi tunel pod skakalnico smo se pripeljali na brezplačno parkirišče, kjer naju je Eddy počakal, medtem ko sva si midva ogledovala skakalnico. Kupila sva vstopnici (100 NOK za študenta) za ogled muzeja o zgodovini smučanja (kjer sva končno videla losa z rogovi, na žalost nagačenega…) in vožnjo do vrha skakalnice. Vrh skakalnice ni ponujal samo prekrasnega razgleda na Oslo in okolico, ampak tudi adrenalinski sestop; zipline po skakalnici. Matjaž se je v trenutku odločil za ta spust, vendar se je ob pogledu na ceno premislil z izgovorom, da je premalo adrenalinsko (njegove besede: »Po tem ko si enkrat na robu Trolltunge…«). Tako sva po običajni poti zapustila vrh in se vrnila k Eddyju, kjer sva se oborožila z nekaj hrane in pijače ter se odpravila do bližnje postaje podzemne železnice. Tam sva kupila celodnevne karte (90 NOK, sprejema samo kovance ali kartice) in se odpeljala v center mesta. Skozi živahne ulice sva se sprehodila do pristanišča, kjer sva se namesto z ladjico (ki je najina karta ni krila) na polotok Bygdø popeljala z avtobusom številka 30. Po kratki in hitri vožnji sva že stala v muzeju Vikingskipshuset in zaradi šokantnega prizora skoraj pozabila kupiti karte. Pred nama se je bohotila prava vikinška ladja! Dolgo časa sva tavala po muzeju in občudovala tri pogrebne ladje in njihovo vsebino (vozove, vsakodnevne pripomočke, posode,…) ter natančne in detajlno izrezljane lesene predmete. Z avtobusom sva se odpeljala nazaj v mesto do operne hiše, imenovane Ledena gora. Sedla sva na vrh bele gmote (sonce je neizprosno nabijalo v oči) in ob pogledu na mesto ter ob glasbi iz nekakšnega festivala na bližnjem pomolu pomalicala. Naslednja postaja je bil predel mesta Aker Brygge, moderen del mesta, zgrajen na zapuščenih ladijskih dokih, poln barov in restavracij ter živahnega vrveža. Ker je bilo že pozno, sva pohitela na podzemni vlak in nazaj k Eddyju. Z veliko napora sem usposobila GPS (vsaj 15 krat zapored je prenašal podatke in mi brusil živce), da naju je popeljal iz mesta (pravzaprav sva bila že skoraj zunaj, preden se je odločil, da bo delal). Čakala nas je samo še dolga vožnja domov. In to zelo dolga. Norveško podeželje je še prehitro zamenjala Švedska. Nekaj pred 5h zjutraj smo prispeli do trajekta v Trelleborgu. Matjaž se je takoj odpravil spat, medtem ko sem bila jaz na straži za morebitne premike. Seveda sem zaspala in zbudil me je šele redar, ki je potrkal na šipo, naj se premaknemo. Na trajektu je končno sledilo olajšanje v obliki hrane in nato spanca, še prehitro smo bili v Sassnitzu. Pot se je prijazno povedano vlekla za znoret. Ponoči sva končno dočakala tudi temo (prav čudno se je bilo po dolgem času voziti in ne videti nič naokoli). 120 km pred Beljakom, po tem, ko je Matjaž vozil 17 ur, sva se v jutranji svetlobi zamenjala. Ko smo se končno znebili gneče dopustnikov na avstrijski avtocesti, smo se na italijanski strani znašli v še hujšem obupu. Vročina!!! Edini način hlajenja je bilo iztegovanje nog skozi okno, pa še to je bilo, kot da bi se pihal s toplim fenom. Še nekaj kilometrov in bila sva nazaj v domačih krajih ter že močno pogrešala Norveško.

V muzeju Vikingskipshuset.

Število prevoženih kilometrov: 7719km

Potek poti