Tura Grossglockner & Staller Sattel

1. dan (28.10):
Podaljšan vikend, odlična vremenska napoved, v najinem slovarju to pomeni pohajanje! Eddyja sva zaštartala  v petek pozno zvečer in prenočila v Bovcu na parkirišču pod Kaninom. Za naslednji dan sva si zadala za cilj prelaz Staller Sattel.
 
2. dan (29.10):
Zapeljali smo se čez Predel, kjer sva se navalu raziskovalne mrzlice odločila, da vstopiva v Avstrijo preko Nassfeldpass-a, ki je ostal edini bližnji prehod, čez katerega še nisva prečila v Avstrijo. Skozi razne '-dorf' in '-burg' kraje sva se zapeljala v Lienz, kjer sva že večkrat na istem križišču zavila v napačno smer, s tem pa pridobila tudi neprecenljivo znanje o najkrajši poti nazaj na pravo cesto. Verjetno niti ne gre več za napako, ampak počasi postaja že tradicija. Na vsej poti nas je spremljal prečudovit razgled na vrhove gora, gozdove in neskončne pašnike, ko postaneš nevoščljiv še kravam in konjem, ki se pasejo na njih! In seveda so tukaj še urejene in kičaste avstrijske vasice, ki vsej tej idili vlijejo še dodaten pravljični čar. V vasici Mariahilf sva si ogledala slap Stallebach, ki je s ceste dosegljiv po urejeni potki v 5ih minutah hoje, sicer je viden tudi kar iz avtomobila. Na cilju sva parkirala ob jezeru Obersee in se sprehodila po lepo urejeni poti okoli njega, zavita v bundo, kapo in rokavice, saj je veter bil kar močan. V zavetju kombija sva si naredila večerjo, večer pa zaključila s stiskanjem pod kovtrom v prijetno ogretem Eddyju in opazovanju nagužvano zvezdnatega neba in čudovitih utrinkov, medtem ko je zunaj bril leden veter,… Raj!
 
3. dan (30.10):
Po konkretni porciji palačink sva se spustila s prelaza in se zapeljala še v sosednjo dolino, kjer se cesta konča pri gostišču Alpengasthaus Oberhaus. Tam sva na info tablah odkrila eno lepših makadamskih poti, ki vodi naprej po dolini, ujeti med tritisočaki in se odločila, da ob naslednjem obisku s seboj pripeljeva kolesi. Napotila sva se proti kraju Matrei, kjer sva neuspešno iskala odprto trgovino, saj je, s čimer se sicer popolnoma strinjava, ob nedeljah vse zaprto. Ker sva bila že tam, naju je zamikala še dolina reke Isel, skozi katero sva se zapeljala do kraja Ströden. Tu se cesta za vozila na motorni pogon tudi konča. Definitivno je bila to super odločitev, saj je dolina ponujala čudovite razglede na ledenik in zasnežene gore. Cilj dneva pa je bilo parkirišče, za nas tudi prenočišče, ob gostišču Lucknerhaus pod avstrijsko najvišjo goro Grossglockner (3798m). Med potjo sva lahko občudovala slap Staniskabach, ki pada tik ob cesti. Ob prihodu sva naredila polurni sprehod po lepo urejeni krožni poti, ker se to, če si že v hribih, kratko malo spodobi. Sva pa povsod opazila slabost Avstrije (vsaj v tem predelu), saj so vse turistične table namreč izključno v nemškem jeziku, zato si z njimi nisva mogla veliko pomagati. V zagovor, so pa vsaj slike na njih lepe. Na žalost se je vrh Grossglockner-ja cel popoldan vztrajno skrival za oblaki. Po težko pričakovani zgodnji topli večerji in partiji remija sva se spet prepustila tokrat nekoliko krajšemu občudovanju z zvezdami in utrinki posutega neba, saj naju je v gorskem raju kmalu premamil spanec.
 
4. dan (31.10):
Proti jutru naju je zbudil šum pod Eddyjem, kjer sem prejšnji dan pustil vrečo za smeti. Na delu je bila lisica, zaradi katere je bilo treba ob 7.00 vstati in v jutranjem mrazu pobirati raztresene smeti po parkirišču. Lesson learned! Je pa imelo zgodnje vstajanje lepo presenečenje. Grossglockner se je ves zasnežen kopal v soncu. Nepozaben razgled, ki sva ga po zajtrku in težko pričakovanih sončnih žarkih v dolini tudi izkoristila za fotografijo. Polni nove energije smo se na hitro ustavili še v kraju Kals am Großglockner, ki leži v prelepi dolini z velikim smučiščem, nato pa nazaj proti Lienzu. Tam smo dobili poceni parkirišče ob železniški postaji (0,50€ za 45min), ki so zadostovale za sprehod po starem mestnem jedru. Na poti proti domu smo se ustavili še pri jezeru Weißensee za katerega si bova naslednjič vzela vsaj še kakšno urico več. Pot nas je nato vodila nazaj čez Predel in po eni in edini čudoviti dolini Soče nazaj v Novo Gorico.