Tretji tradicionalni izlet v neznano

Udeleženci:
T2 Bojler: Luka, Jure, Darja, Blaž
T3 Vidojka: Tomi, Nataša, Sen, Gregori
T3 še neimenovan:  Andraž, Špela, Olaf
T3 Albina: Andrej, Ula, Žan
T3 Eddy: Jasna, Helena
 
Cel teden sva z Matjažem premlevala o Tretjem tradicionalnem izletu v neznano in kam nas bo popeljal, predvsem tudi zato, ker do zadnjega ni vedel, ali se ga bo lahko udeležil. In tako je na žalost nova služba zahtevala delovni vikend. Vloga šoferja je padla name, da pa ne bi bila preveč osamljena, sem s sabo povabila sestro, ki se nam je letos prvič pridružila.
 
1. dan (12.5.):
Še pred startom sem opravila hiter obisk pri mehaniku, saj je Matjaž prejšnji večer (ko je Eddyju privoščil celoten tretma: ga opral, napolnil gume, preveril stanje vode in olja) opazil, da je ena cevka počena. Tako smo se po deževnem dopoldnevu, v objemu sonca okrog 4h začeli zbirati v Šempetru in končni izkupiček je bil 5 kombijev, 14 ljudi in 2 psa. Po navodilu letošnjih organizatorjev Blaža in Darje smo se opremili z vinjeto in se s prijetno hitrostjo 80km/h odpravili v smeri proti Mariboru. Po dvopasovnici so zmogljivejši kombiji izkoristili priložnost in s fotoaparati in kamerami dokumentirali naš izlet. Zapustili smo avtocesto ter se zapeljali skozi Ptuj in po podeželskih cestah prispeli do prenočišča, na turistično kmetijo Lovrec v kraju Jiršovci. Pogostili so nas z okusno večerjo ter obilno poskrbeli, da nismo ostali žejni. Tako smo preostanek večera klepetali ob kombijih ter si izmenjevali nasvete o rezervnih delih in predelavah, med drugim smo krstili tudi novo članico druščine, Andrejeva in Ulina T3 je dobila ime Albina.

2. dan (13.5):
Zjutraj nas je že čakal zajtrk in navdušena sem se napokala s šmornom in marmelado! Razporedili smo se po kombijih ter se zopet odpravili v neznano. Prvi postanek je bil razgledni stolp Rudolfa Maistra v vasi Zavrh, kjer so se pogumni z vrha razgledali naokrog, medtem ko sem jih raje počakala na trdnih tleh. Nadaljevali smo po slikovitih cestah Slovenskih goric in prispeli do Puhovega muzeja. V domačiji, zgrajeni v starem stilu in prekriti s slamo smo si najprej pogledali film o izumitelju, nato pa občudovali še razstavljene motorje in kolesa ter se čudili, kako so ljudje sploh zlezli na starodobno kolo z ogromnim sprednjim kolesom. V tem času je dež nadaljeval svojo pot, mi pa tudi in to v Jeruzalem in po Jeruzalemski cesti proti Ljutomeru. Po še nekaj stranskih cestah in makadamih smo se zapeljali na kosilo do gostilne Trnek. S potolaženimi želodci smo se odpravili naprej po še enem makadamu, ki nas je pripeljal do reke Mure in ob bregu parkiranega broda. Bili smo kar malo zmedeni kaj točno se dogaja, a se nam je kaj kmalu posvetilo, da je ta plavajoča ploščad namenjena našemu prečenju reke! Najprej smo se ideji smejali, nato nekoliko upirali, na konci pa samo žrebali, kdo bo prvi preizkusil stabilnost in nosilnost Tinekovega broda. Javil se je Andraž in svoj kombi pogumno zapeljal na brod. Pod težo sprednjih koles je ta nekoliko zanihal, nato pa se umiril ter čez Muro ponesel kar dva kombija. Naslednjo rundo je bil na vrsti Eddy. Bila sem nervozna, tresla sem se in srce mi je hitro bilo! Upoštevala sem navodila brodarja in uspešno zapeljala Eddyja na plavajočo ploščo. Skupaj z T3 Vidojko smo še prehitro prečili reko, se počasi raztovorili, nato pa nam je kot zadnji sledil še T2. Srečni, da nikomur ni bilo potrebno plavati, smo nadaljevali z raziskovanjem Prekmurja ter se odpeljali do bližnjega Otoka Ljubezni, kjer smo se sprehodili in, kot se za navdušence starodobnikov spodobi, občudovali prekrasen star avtobus. Usmerili smo se proti Lendavi ter prispeli do vznožja razglednega stolpa Vinarium, od koder smo, poleg ženina in neveste, ki sta se tukaj kot prva poročila, občudovali gričevnato pokrajino. Zavili smo na slikovito Goričko, kjer nas je prvi kombi v koloni vodil najprej na stransko cesto, nato na makadam, na koncu pa smo pristali pred njivo, kjer je bil ukazan postanek. Zaradi bližanja večera smo se spraševali, če je to morda današnje prenočišče. Organizatorja sta nas popeljala v gozd, kjer se je pred nami pojavila stara graščina, nekoč mogočen grad Matzenau, ki pa je danes večji del v ruševinah. Ogledali smo si ga z vseh strani in pogumni tudi od bližje, nato pa nadaljevali pot in prečili mejo na Madžarsko. Že čez nekaj sto metrov smo morali obrniti in spraševala sem se, če smo prečkali mejo kar tako, vendar smo kmalu zavili do apartmajev Veveričje gnezdo. Kombije smo parkirali na parkirišču, nato pa se ob večerji in pivu podružili na verandi apartmaja ter obujali spomine na dogodivščine tega dne. Kot prvo voznico Tradicionalnega izleta v neznano so me fantje pohvalili, da ''vozim kot moški''! Na obisk je prišla tudi prijazna muca, ki jo je Olaf hitro prepodil in mali črn poni, ki nas je opazoval izza ograde.

3. dan (14.5.):
Zjutraj smo si privoščili obilen zajtrk, pozabili pa nismo niti na dva konja, ponija in pujsa, saj smo jim razdelili jabolka in banane. Nadaljevali smo pot po Madžarski in neopazno prestopili nazaj v Slovenijo. Zapeljali smo se do največjega gradu Grad na Goričkem in pokukali na dvorišče. Sledila je vožnja skozi vasi in po ozkih cestah, nato pa smo pristali na kolovozu, kjer smo eden za drugim obrnili kombije, planiran je bil namreč sprehod do tromeje, vendar smo zaradi pomanjkanja časa in prostora primernega za parkiranje naših cenjenih kombijev, pohod izpustili. Odpeljali smo se raje na najvišji vrh Goričkega, Sotniski breg, kjer smo si privoščili krajšo siesto in uživali v prijetnem soncu ter razgledu. Ob nadaljevanju poti smo obiskali Avstrijo ter nekajkrat prečili verjetno en in isti železniški tir. Zopet smo neopazno prispeli v Slovenijo ter se po ozkih, vijugastih in strmih cestah, po katerih se je Eddy mučil v klanec, pripeljali do razgledne točke na Srce vinogradov, pogled na cesto, ki med vinogradi izriše obliko srca. Po njej smo se seveda še zapeljali, nato pa počasi obrnili proti domu. Ob cesti proti Celju smo se ustavili še pri zbirki starodobnikov, nato pa nas je lakota ponesla v Celje na kosilo. Preostanek popoldneva smo bratsko premagovali dolge  kilometre proti domu in na izvozu Vogrsko se je v mraku od Eddyja poslovil še zadnji kombi.

Tako se je zaključil naš letošnji izlet v neznano… mi pa se že sprašujemo, kam nas ponese pa drugo leto?