|
Bila je sredina septembra 2019, ko je Matjaž prejel klic mehanika, da so ležaji menjalnika fuč. Pravkar je v Eddyja namontiral 'nov' rabljen menjalnik, ki sva ga šla iskat v Zagreb, saj sva nujno potrebovala daljše prestavno razmerje. Da sva ga sploh dobila v bližini, je bilo skoraj kot zadetek na eurojackpotu. In sedaj, ko sva računala na to, da je Eddy končno pripravljen na homologacijo ter se lahko skupaj odpravimo na nekajmesečno potovanje, se je celotna procedura zamaknila za skoraj tri mesece, kolikor je bilo potrebno, da smo naročili nove dele ter iz 'novega' in našega 'starega' menjalnika sestavili enega delujočega, ali kot je naš mehanik po domače povedal, iz dveh slabih sestavili enega slabega. In to je edini pravi in odkrit odgovor na vprašanje, zakaj naju že pošteno srbijo pete, medtem, ko naju vsi znanci sprašujejo ‘Kej še ste tle?’, 'Kej še niste šli?'. Z Eddyjevo prenovo sva začela kmalu po našem zadnjem skupnem potovanju po zasneženi Avstriji. Januarja 2018 sva razstavila pohištvo, posteljo, odstranila obloge in izolacijo ter električno inštalacijo. Marca je Matjažev izbrani mehanik našel čas za naš projekt ter začel s kleparjenjem ter barvanjem in junija se je Eddy svetil kot nov! Po tem, ko smo z veliko truda in skupnimi močmi na svoje mesto postavili vse šipe, je bila predvidena že naslednja postojanka, potrebno je bilo seveda preveriti in obnoviti Eddyjev motor. Z avtovleko sva ga v lastni režiji odpeljala k VW mojstru v Kamnik, kjer je do oktobra čakal na svoj novi pogon. Kdor naju pozna, lahko zatrdi, da že po prvih dveh korakih celotne prenove sploh nisva bila živčna glede časovne zamude. Niti malo. Oktobra smo se tako končno začeli premikati naprej in pričeli s sestavljanjem zunanjosti: luči, odbijači, zračniki, kljuke, brisalci,… da o tem, kakšno veselje je bilo, ko sva po petih letih končno usposobila šobe za čiščenje sprednjih šip niti ne začnem! Nič več ustavljanja na pumpah zaradi umazanih šip! Počasi sva se preselila tudi v notranjost in nabavila vso elektro opremo za mini sončno elektrarno in najino udobno bivanje. Uredila sva tudi sprednjo kabino: pritrdila stole, varnostne pasove, sestavila armaturko, tapecirala tla,… Konec zime sva kombi predala v tretma Avantureru, kjer so najprej dodali dvignjeno streho in zadnje okno. Za tem smo si kombi še nekajkrat podajali med znancem tapicerjem, ki je delal obloge stranic ter streh in Avanturerjem, kjer so nam naredili od elektrike in vode, do pohištva. Vmes sva pa še sama naredila, kar sva lahko. Ta zgodba se je vrtela v krogu nekje do septembra 2019, ko je bil Eddy na grobo zaključen. A zaključni finale je bil nato zaradi usodnega spopada z menjalnikom za nedoločen čas premaknjen. Tedni in meseci so minevali in januarja 2020 sva Eddyja končno dobila nazaj domov. Tokrat 100% delujočega z izjemo neznanega izvora puščanja vode na kofanu, slabo delujočih zadnjih žlajfov ter še nekaterih malenkosti. A ko sva vse to uredila in na Avanturerju dobila štempelj, da smo pripravljeni, je sledil odhod na homologacijo. V nekaj dneh smo skupaj uredili vse potrebne papirje in certifikate, ter s pomočjo Googla našli številko šasije. Z deklaracijsko ploščico pa je bilo nekoliko več dela. V eni izmed preteklih prenov Eddyja je bila namreč prebarvana, zato jo je Matjaž z nežnim brus papirjem in nitrotom oživel. No, vsaj večino podatkov na njej. A bilo je dovolj! Po narejeni homologaciji je sledil še tehnični pregled, ki smo ga tudi opravili in 19. februarja 2020 se je Eddy uradno vrnil v promet. In s tem se je zgodba prenove zaključila… seveda z izjemo še par malenkosti na katere so nas opozorili na tehničnem. Sprijazniti se je treba, da so takšni projekti pač nedokončana zgodba. Kaj pa glede finančnega plana? Recimo le tako, da so se pri načrtovanju šestega bloka termoelektrarne veliko bolj ušteli kot midva.
Comments are closed.
|
