1. dan (13.5.):
Prišel je težko pričakovani Drugi tradicionalni izlet v neznano! Tokrat je bila izbira poti zaupana meni in Jasni in z veseljem sva sprejela izziv. Ob 15.50 naj bi štartali iz Solkana, vendar smo skoraj vsi zamudili, kot organizatorja sva prispela celo zadnja. Ko smo se končno zbrali, smo se zapodili v klanec proti Čepovanski dolini, se nato spustili v dolino reke Idrijce ter se v Cerknem odcepili proti Gorenjski. V kraju Hotemaže smo v Kruhkeriji Gorjanc prevzeli našo večerjo, hotemaške kruhke. Nekakšen odličen mix pice in sendviča. Odpravili smo se naprej proti Zgornjem Jezerskem, kjer smo prenočili v hostlu/kampu Stara pošta. Extra zadovoljni nad gostoljubjem lastnikov smo pojedli kruhke in se po nekaj rundah pijače preselili na mansardna skupna ležišča, kjer smo zaigrali do tedaj meni še neznano igro s kartami Dobble. Genialna družabna igra, ob kateri smo se dodobra nasmejali!

2. dan (14.5.):
Zjutraj nam je gostiteljica Tanja pokazala predstavitveni video o Jezerskem in res sem občudoval njeno voljo in trud, ki ga vlaga v oživitev tega lepega kraja. Ogledali smo si Planšarsko jezero in izvir Jezerske slatine (zdravilna mineralna voda z okusom Radenske) ter se podali čez mejo v Avstrijo. Ob poti smo si ogledali mogočen 52m visok slap Wildensteiner, do katerega vodi 15 minutni sprehod. Ob Vrbskem jezeru smo se ustavili na Pyramidenkogel, ki je s 100m najvišji razgledni lesen stolp na svetu. Na vrhu se odpirajo čudoviti razgledi vse naokoli, še boljši pa je adrenalinski spust po toboganu skoraj z vrha stolpa. Skozi nevihto smo se odpravili naprej ter se ustavili v kampu Neubauer ob jezeru Millstätter. Vreme se je izboljšalo in lahko smo občudovali čudovit sončni zahod. Še dobro, da v kampu ni bilo prav veliko gostov, saj smo po nekaj kozarčkih veselo prepevali vse tja do polnoči.

3. dan (15.5.):
Po porciji palačink smo jo zjutraj mahnili proti severu v dolino Maltatal. V dolini smo občudovali slap Wassererlebnis in že smo bili na cestninski postaji za Malta HochalmStraße (18,5€/avto). 14,5 km dolga cesta, ki vodi do jeza Kölnbrein, je speljana skozi kar nekaj predorov. Na nekaterih mestih je treba čakati tudi 20min na semaforje, saj je promet urejen izmenično enosmerno. Cesta se začne na nadmorski višini 911m, konča pa na 1900m. Jez Kölnbrein (visok 200m, dolg 626m) pa nudi še eno adrenalinsko doživetje, Airwalk. To je razgledna ploščad, ki štrli iz zidu 200m nad tlemi, tla ploščadi pa so sestavljena delno iz stekla, delno iz kovinskih rešetk. Obrnili smo se proti jugu in se po Weißensee Strasse zapeljali nazaj proti Sloveniji. Ogledali smo si naravni rezervat Zelenci (izvir Save Dolinke), si privoščili kosilo, nato pa se čez Vršič podali nazaj proti domu. Za zaključek je padel še sladoledni postanek v Bovcu.

Flawa Pawa video: Drugi tradicionalni izlet v neznano

1. dan (15.5):
Od prijateljev iz ekipe Flawapawa smo dobili vabilo na Prvi tradicionalni izlet v neznano. Ker je bil Eddy ravno na obisku pri mehaniku sva pot preživela kot sopotnika v VW hrošču. V petek popoldan smo se pod vodstvom idejnega vodje Tomija odpravili na pot. Peljali smo se čez Rebernice, mimo Postojne ter skozi meglen kočevski gozd in po poti na vsakem križišču ugibali in špekulirali, kam bomo zavili. V Starem trgu ob Kolpi smo parkirali pred gostilno Madronič. Po večerji in kar nekaj rundah pijače je zabava z zaposlenimi v gostišču in ob harmoniki trajala skoraj do prvih sončnih žarkov.

2. dan (16.5.):
Ne najbolj naspani smo se zbudili na prijetno urejenem seniku. Še malo smo se nadihali svežega zraku ob reki Kolpi ter se ponovno odpravili v neznano. Tomi nas je vodil preko mejnega prehoda Žuniči na Hrvaško do kraja Željava v bližini Plitvičkih jezer, ki pa smo jih presenečeni obšli. Ogledali smo si vojaško bazo oz. ogromno letališče, skrito v hribu, grajeno v času Jugoslavije. Večji del letališča je žal porušen in zapuščen, vendar smo si z malo domišljije lahko predstavljali, kako skrivnostno in tajno je potekalo življenje v času delovanja baze. Obrnili smo se proti zahodu in kaj kmalu nam je bilo jasno, da se vozimo proti morju. Spustili smo se s slikovitih planot proti kraju Senj in začudeni opazili medveda, ki je tekel čez cesto. Nekako kar nisem mogel povezati morja in medveda skupaj. Dan smo zaključili v čudovitem kampu Učja malo južneje od Senja.

3. dan (17.5.):
Izkoristili smo sončno jutro in se po jadranski magistrali zapeljali do Crikvenice na zajtrk. Na poti smo naredili še zadnji postanek ob morju, ki so ga nekateri izkoristili za kopanje. Proti večeru smo prispeli domov in tako zaključili Prvi tradicionalni izlet v neznano in se hkrati že izjemno veselili naslednjega!