Jadranska magistrala

Ker je Eddy še na manjših sezonskih popravilih, sva se na pot odpravila s šotorom in mojim starim Cliotom. Padel je plan - do Dubrovnika po Jadranski magistrali!

1.dan (29.3.):
V sredo opoldan, po opravljenih vseh službenih obveznostih, je končno prišel čas za štart. Rijeki sva se izognila po avtocesti, nato pa zavila proti obali. Po vijugasti cesti ob morju, s čudovitimi praznimi plažicami, razgledi na otoke in Velebitsko gorovje, sva se dodobra nasmejala imenom krajev kot sta na primer Dušikrava ter Sveti Ivan Lomivrat. Po zanesljivih informacijah sva vedela, da je pred Narodnim parkom Paklenica odprt kamp (pred in po glavni sezoni je to namreč redkost) in to je bil tudi cilj tega dne. Takoj ob odcepu za Paklenico sva zagledala kamp Vesna z velikim napisom »NON STOP« in se za 7€/osebo (po želji imajo tudi apartmaje za 14€/osebo) vkampirala v prijeten kamp, ki je nekaj korakov stran od obale.

2.dan (30.3.):
Zaradi trdih tal in zelo vztrajnega petelina, sva vstala kar zgodaj in se po zajtrku odpravila v Narodni park Paklenica, ki velja za raj med plezalci, kar sicer midva nisva. Vstopnina, ki jo pobira zelo ameriškemu rangerju podoben skrbnik parka, stane 40 kun/osebo za cel dan, ter 10 kun za parkiranje avtomobila v parku. Namen je bil, da se na hitro malo razgledava, a sva v parku preživela kar celo dopoldne. Lepo urejena pot ob čistem potočku vodi do neštetih plezališč vseh težavnosti, lepih jas ter naprej proti planinskim kočam (do nekaterih pridni oslički nosijo hrano in pijačo) in skalnim vrhovom. Med najinim krepko podaljšanim sprehodom sva opazovala koze, ki so brez strahu skakale po prepadnih stenah in skoraj sem pohodil kačo, če me Jasna ne bi zaustavila. Najbrž sva izgledala kot kakšna kitajska turista: liter vode, fotoaparat in neprimerna obutev za pohod. Odločila sva se, da bova naprej na poti mesto Zadar preskočila. Peljala sva se skozi mesto Vrana, polno srednjeveških ruševin in ob Vranskem jezeru, ki pa ni zgledalo prav mikavno, hitro skozi Šibenik ter se ustavila na polotočku ob kraju Primošten na katerem je bila rajska plaža, ki je kar klicala po postanku. Jasna si je v morju namakala noge, po sprehodu po plaži pa sva se odpravila dalje. V planu je bil ogled kraja Trogir, ki naju ni razočaral. Lepo urejeno staro mestece z ozkimi uličicami in slastnim sladoledom. Split naju ni premamil zato sva večer zaključila raje v kampu Sirena, malo naprej od kraja Čelina. Eden lepše urejenih kampov (14€/dan parcela), razdeljen na več osamljenih parcel s čudovitim razgledom na morje. Skoraj obvezno smo morali s klepetavim lastnikom spiti še »welcome drink« - višnjev liker.

3. dan (31.3.):
Zjutraj sva lahko med vožnjo uživala ob božanskih razgledih na morje, otoke, plaže in hribe, ki so se dvigovali navpično iz morja. Cesta od Omiša do delte reke Neretve je bila eno lepših doživetij celotnega izleta. Kratko prečkanje skozi Bosno je potekalo brez težav, z neštetimi hoteli in apartmaji se obala neopazno zlije s Hrvaško. Popoldan sva končno prispeli do »cilja«, Dubrovnika. Ker sva že od prvega dne pogrešala klimo, sva avto parkirala v garažno hišo in se za ceno sploh nisva pozanimala. Kar ne veš, ne boli (na koncu se je izkazalo, da ni imelo kaj dosti boleti). Pred tem sva seveda v iskanju odcepa naredila še cel krog po enosmernih cestah Dubrovnika. Kupila sva kar drago karto za sprehod po obzidju mesta (150 kun/osebo), je pa investicija poplačana z razgledi na okolico in ulice mesta. Čeprav bi pri taki ceni pričakoval vsaj kakšno mapo mesta in zanimivih točk ali vsaj kratek opis zgodovine, nisva dobila nič. Imajo pa wi-fi, tako da se lahko glede zgodovine obrneš na strica Googla. Po obzidju sva se razgledala še po ulicah, kjer si na vsakem koraku srečal mačka, standardne trgovine s spominki, kjer so prodajali tudi razne lutke junakov iz serije Game of Thrones, bare in drage restavracije. Po prebitem popoldnevu v Dubrovniku je sledila misija kamp. Že na poti dol sva opazila, da so vsi kampi zaprti, vendar se s tem nisva še obremenjevala. Ko sva po oranžno-rdečem sončnem zahodu nad kampi dokončno obupala, sva se ustavila v kraju Drvenik , kjer sva dobila super apartma z imenom Luna za 15€/osebo in kar dva »welcome drinka«, z vsakim od lastnikov posebej. Po neki moji improvizirani pici, ki ni niti malo podobna pici sva se z veseljem vrgla na udoben jogi in gledala serije po tv-ju.

4. dan (1.4.):
Zjutraj je bil cilj Sveti Jure, hrib nad Makarsko, do katerega vodi 23km dolga ovinkasta, ozka in prepadna cesta, priljubljena med kolesarji. Očitno v sezoni pobirajo vstopnino, a ob najinem prihodu ni bilo nikogar nikjer. Po začetnem vzponu sva se pripeljala na čudovito skalnato planoto z majhnimi travnatimi oazami in pravljičnimi kamnitimi hiškami. Cesta naju je vodila naprej po ovinkih in prepadnih odsekih do vrha, kjer sem iz avta stopil naravnost v sneg, s pogledom na morje. Razgled sega daleč naokoli, proti morju na eni in Bosni na drugi strani. Po kratkem kepanju sva se premražena odpravila nazaj in se zavedala, da bova kmalu pogrešala svež gorski zrak. V poletnih mesecih je najbrž planota polna krav in konjev (dokaz so bili pogosti ostanki kravjekov in fig na cesti), midva sva jih srečala le par. Ob obali sva si privoščila malico in se vmes odločila, da zavijeva v kanjon reke Cetine, od kraja Zadvarje do njenega izliva v kraju Omiš. Ob reki je postavljenih nekaj piknik prostorov, po delu reke vozijo tudi z rafti, vendar sta vožnja in razgled po obalni cesti veliko lepša, je pa tudi res, da sva »kanjon« bolj kot ne samo hitro prevozila. V Šibeniku sva zavila na avtocesto in jo zapustila pri izvozu Maslenica. Sicer sva imela plan dobiti kamp bolj zgodaj, nekje ven iz Šibenika, vendar je močan veter odpihnil najin načrt. Nazaj v bližini Paklenice sva v kraju Seline dobila odprt kamp Pisak (140 kun/2 osebi, šotor in avto). Večerja in pivo, to je vse kar sva si želela tisti večer, no vmes sva reševala še izgubljeno žabo iz wc-ja.

5. dan (2.4.):
Zadnji dan in poleg tega še nedelja! Po jutranjem pakiranju sva se odpravila na sever proti domu. Večino časa sva samo uživala v vožnji po isti, a z druge smeri kot novi cesti, si na travnati planjavi nad morjem privoščila sončen postanek in ker je bilo v bližini 1. aprila, Jasnino mamo prepričala, da sva s pokvarjenim avtom obtičala v Splitu. Nekje sredi popoldneva sva na njeno srečo le prispela domov.