Četrti tradicionalni izlet v neznano

1. dan (8.6.):
Letos je bila udeležba ekipe Pot Pod Gume na Tradicionalnem izletu v neznano zelo okrnjena, saj je Matjaž ponovno delal, Eddy pa se je lišpal pri kleparju. Zato se mi je pridružila že nad lanskim izletom navdušena sestra in tako sva delale družbo Luki v njegovem kombiju.
Nekaj čez 16. uro so se v Vrtojbi zbrali trije VW T3 kombiji in spremni avto. Zapeljali smo se v Italijo in se po avtocesti proti Kopru ognili nevihtnim oblakom nad Vipavsko dolino. Čez priobalni Kras smo prečili čez Hrvaško mejo (in se spraševali, kaj bi si mislil carinik, če bi mu na vprašanje 'Kam ste namenjeni?' odgovorili s 'Tja, kamor gre prvi kombi.'). Skozi Istro smo privjugali do vasice Roč, se z višjim kombijem komaj stlačili pod mestnimi vrati in si privoščili pojedino v Ročki Konobi, ki je bila tako dobra, da nevihte zunaj sploh nismo slišali. Zato me je pošteno opralo, ko sem tekla zapreti strešno okno napol poplavljenega kombija. Tisti brez prenočišč na kolesih smo to noč prespali v bližnjem hostlu, kjer smo si ob pivu in vinu izmenjali nekaj zgodbic za lahko noč.
 
2. dan (9.6.):
Po zajtrku smo posedli v kombije in se odpravili proti mestu Hum – najmanjšemu mestu na svetu! Sprehodili smo se po točno eni glavni ulici znotraj obzidja med starimi hišami, se ustavili v trgovinici in preizkušali različne sorte žganja (malina…mmmmm) ter vse mogoče izdelke iz tartufov (sir, pivo in celo nutela!). Naslednja postaja je bila vasica Kotli, kjer smo se neuspešno poskušali prebiti do še delujočega mlina v soteski. Med vožnjo smo odkrivali raznorazne kamnite spomenike pisave glagoljice in se trikrat peljali mimo odcepa za Rim (0,9 km) - tako blizu smo bili, pa ga nismo obiskali! Ustavili smo se ob akumulacijskem jezeru Butoniga, ki je glavni vodni vir bližnje in daljne okolice ter se cvrli v sončni pripeki, nato pa si po nekaj zgrešenih odcepih in strmem klancu, ki je od nekaterih vozil terjal hude napore, privoščili še eno obilno pojedino. Zapeljali smo se proti mestu Pazin, kjer so se tisti z vzdržljivejšimi želodci in manjšim strahom pred višino po zipline-u popeljali preko kanjona Pazinske jame in veselo vriskali 200 metrov nad tlemi. Kljub visokim temperaturam smo cel dan zgledno sledili organizatorjema Uli in Andreju, ki sta nam za nagrado končno obljubila kopanje! Odpeljali smo se iz mesta ter zavili v Resort Čiže, kjer nas je čakal čudovit kamp z bazenom! Opravili smo najnujneje (parkirali kombije, postavili šotore in odprli vsak svoje pivo) in že smo čofotali v prijetno hladni vodi. Hladen večer je v zavetju kombijev minil ob dobri hrani in pijači, izmenjevanju VW-kombi-nasvetov, dogodivščin s potovanj ter Tomijevem poučevanju ruščine.
 
3. dan (10.6.):
Iz šotora direkt v vodo. Takšno je bilo moje izjemno sproščujoče jutro. Potem za zopet na pot, v kraj Rabac. Da bi si res zaslužili uživanje na plaži, smo se najprej sprehodili po pešpoti proti Labinu in si ogledali slap in čudovit tolmun v gozdu, ter kačo, ki je uživala pod padajočo vodo. Ker smo po poti nazaj opazili še eno kačo, je nadaljnje raziskovanje okolice odpadlo. Tako smo smuknili v kopalke in se namakali v morju. S Heleno se nama je z akrobatskimi manevri uspelo povzpeti na plavajočo napihljivo ploščad, od koder je s spektakularnim spodrsom telebnila v vodo. K sreči brez poškodb, sem se pa zato jaz skoraj utopila od smeha! Dežne kaplje so nas pregnale s plaže (zopet smo imeli v kombiju odprto strešno okno...) in ker je bil že čas, smo se odpravili proti domu. Tomi je zavil proti Ljubljani in se kmalu poslovil od druščine, mi pa smo čez Istro nadaljevali proti domovini in se ustavili še na zaključnem kosilu v Sežani. Pot do doma je minila izjemno hitro, saj sta preostala kombija uspela na italijanski avtocesti doseči hitrost 130 km/h! Toliko avtov kot ta dan, s kombijem še nisem prehitela in jih verjetno tudi nikoli ne bom!