|
1. dan (31.5.): 5. obletnica!!! Letos se je izletu po dveletnem premoru, uspelo pridružiti tudi meni. Žal pa spet nismo bili popolni, saj je Eddy ostal doma zaradi prenove. Naslednjič! Tako je celotna ekspedicija vključevala 5 kombijev, 1 avto, 17 odraslih ljudi, 3 otroke in 5 psov. Nekaj čez 16:30 (ko je bila določena ura odhoda) smo pridivjali na zborno mesto in ponosno ugotovili, da nismo zadnji! Luka je tudi letos častil sedeže v njegovem kombiju in ko smo se odpravili, se je začela vsakoletna debata oz. uganka kam gremo. Že po parih minutah vožnje sem ugotovil, da se uresničuje moja želja in sicer »ne morje! Hribi!«. Iz Nove Gorice smo zavili po Soški dolini in se na Mostu na Soči postavili v vrsto za avtovlak. Čakanje smo si popestrili s slikanjem, žejo pa gasili z mrzlim pivom. Ob prihodu v Bohinjsko Bistrico se nam je že dozdevalo kje bomo zaključili večer. Ko smo prispeli v kamp Zlatorog ob obali Bohinjskega jezera, nas je nekaj srečnežev postavljalo šotore, medtem ko so ostali nesrečni lastniki kombijev sedeli na stolčkih in pili pivo. Večerjo pa nam je popestrila še super ekipa Balkan Campers, ki nas je prišla pozdravit v Bohinj. 2. dan (1.6.): Po tradicionalno prezgodnjem vstajanju smo se odpravili proti Bledu. Na poti okoli Blejskega jezera se je konvoj iz neznanih razlogov porazgubil na več manjših četic. Ko smo se končno po zaslugi pametnih telefonov našli, smo nadaljevali pot po dolini reke Radovne do Mojstrane, kjer smo zavili proti Kranjski gori. Ampak, da se vrnem nazaj na dolino reke Radovne. Čudovita, travnata, mirna dolina s kristalno čisto reko Radovna in umetnim jezercem Kreda (ime je dobilo po kredi, ki so jo tam kopali), idealna za izlet s kolesom. Že ko smo na Bledu zavili proti severu smo bili skoraj prepričani, da se bomo udeležili dogodka Red Bull Goni Pony v Kranjski gori in upali, da kot obiskovalci in ne tekmovalci. Kar pa ni veljalo za Andraža, ki je očitno imel veze pri Tomiju kam gremo letos in se je že prej prijavil kot tekmovalec. Zaželeli smo mu srečo in se odpravili proti centru vasi kjer se je zbralo okoli 1300 udeležencev dirke našemljenih ter oblečenih v vsa možna oblačila. Po srkanju promocijskega Heineken 0,0% piva (ja vem, ampak je bilo zastonj!), smo imeli pavzo za kosilo, nato pa s počasnim tempom in nekaj postojankami za hlajenje odhiteli proti vrhu prelaza Vršič, navijat za pogumne kolesarje. Ni bilo potrebno prav dolgo čakati, saj je zmagovalec prisopihal do vrha v 40 minutah. Ob članih PGD Kanal, ki so ta dan gasili le žejo, smo navijali vse do konca, da nas je že bolela glava od kričanja. Sledil je spust v dolino Trente, kjer smo prespali in povečerjali v prijetno urejenem kampu na turistični kmetiji Jelinc, kjer strežejo domačo lokalno hrano. 3. dan (2.6.): Med prebujanjem smo v šoku opazovali dva mlada para turistov, kako so se pogumno vrgli v reko Sočo katere temperatura je bila 7°C. Kot penzionisti smo se zgražali in hkrati tolažili, da bi mi naredili isto, če bi imeli 18 let. Po zajtrku je bil na vrsti prvi postanek ob koncu veličastnih Velikih korit Soče, kjer smo si ohladili noge in pivo. Nato nas je pot, oziroma Tomi, vodil po dolini reke Soče navzdol, kjer smo v Kobaridu zavili z glavne ceste in se vzpeli do vasi Drežnica. V planu je bil ogled slapu Krampež. Po navodilih domačina in dobrih 15 minutah hoje iz vasi, smo prispeli do cilja, tam pa nas je pričakal mali pravljični prizor. Slap je lepo padal v tolmun, ki nas je kar vabil na osvežitev, a smo žal kopalke pustili v kombijih. Naslednja destinacija je bila Javorca, kičasta lesena cerkvica postavljena v času prve svetovne vojne, za padle avstro-ogrske vojake. Makadamska cesta do tja je iz vasi Zatolmin vklesana v strmo pobočje nad koriti reke Tolminke, s parkirišča pa je nato še kar strm 15 – 20 minutni vzpon do cerkvice (in vstopnina 4€). Po občudovanju razgleda smo se spustili nazaj in se po poznem kosilu, ki ga je osvežila poletna ploha odpravili proti domu. Odličen vikend! |
